Med včerajšnjim podvodnim ribolovom sem prvič začutil, da mi manjka moči. Natrosil bi lahko ducat izgovorov, od tega, da sem čez dan pojedel le kosmiče z mlekom za zajtrk, mimo tega, da sem slabo spal, ker me je prejšnji dan bolelo uho, do tega, da sem ves dan nekaj skakal in popravljal po čolnu, vendar se mi še pred desetimi leti kaj takega nikoli ni pripetilo.
Četudi sem šel lovit po treh prekrokanih nočeh. Bo že držalo, kar mi je mama rekla, po 50. rojstnem dnevu, namreč, da sem prišel v leta, ko se bom pet dni na teden počutil kot trideset in dva dni kot 70-letnik.
Hvala življenju, da se tako v službi kot v prostem času ukvarjamo predvsem s stvarmi, pri katerih ne štejeta le gola moč in hitrost, temveč veliko odtehta tudi vzdržljivost, predvsem pa izkušnje. Prav izkušnje so psihološki vrelec večne mladosti, saj pri večini stvari uspešno kompenzirajo počasnejše delovanje možganov, nižjo dovzetnost za novosti ter že omenjeni moč in hitrost.
Celo pri športih, kjer sta moč in hitrost bistvenega pomena, na primer tenis, badminton ali skvoš, se da ogromno nadomestiti z izkušnjami. Pri teku na 100 metrov najbrž nekoliko manj. Eden takih športov, kjer so izkušnje še veliko pomembnejše kot telesna pripravljenost, je tudi športni ribolov, torej ribolov s podvodno puško. Od tega, kako plavati, da ne plašimo večjih rib, kako ribo opaziti, in predvsem, kako se ji potem približati na dva metra, kar je primerna oddaljenost za strel.
Kako malo ljudje na splošno ve o tem krasnem športu, vidim po tem, ko mi postavljajo vsa mogoča neumna vprašanja. Ali loviš s kisikovimi bombami, kako, da s puško ne zadeneš kakšnega kopalca na drugi strani zaliva, kako lahko tako hitro plavaš, da uloviš ribo, ali imaš na čolnu potem tudi komoro za dekompresijo ipd.
Športni ribolov je lov, pri katerem imaš na voljo le en vdih. En vdih, da se potopiš, izslediš ribo, se ji neopazno približaš in jo ustreliš. Hudo prepovedano je imeti puške in akvalunge že hkrati na čolnu, kaj šele, da bi jih hkrati uporabljal. Ta kombinacija pa je ne le nelegalna, temveč tudi nemoralna in dolgočasna. To je približno tako, kot da bi z lovsko puško streljal živali po kletkah v živalskem vrtu. Če se namreč potapljaš z bombami, se na globini dvajset metrov lahko za deset minut lepo usedeš na tla in ribe bodo same prišle do tebe.
Kakorkoli, štiriurni lov s podvodno puško, kar je nekje moje časovno povprečje, zna biti precej naporna zadeva. To pomeni med petdeset in sto potopi na globine med pet in petnajst metrov, zunaj pa boj z valovi burje, ki so včeraj butali ob vzhodno obalo Ilovika. Koliko je cela zgodba zdrava, ne bi vedel, vendar itak menim, da so prekleto redki športi, ki so zdravi.
Če že ne fizično, je pa podvodni ribolov zanesljivo ena od najboljših stvari za moško psiho. Ne govorim le o neke vrste meditaciji, govorim o obvladovanju samote, utesnjenosti, panike in strahu. Precej moških sem učil podvodnega ribolova in vse to se jim dogaja v globinah. Večina šport opusti, nekateri le malo šminkirajo in po polmetrski vodi preganjajo ciplje. Drage moje punce, pomnite in uporabite, pravi podvodni ribolov je šport le za prave moške.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del