Erazem B. Pintar (kolumna): Stresanje stresa

Erazem B. Pintar (kolumna): Stresanje stresa (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
13. 11. 2016

Moda je preprosto moderna. Kot koncept. Idealni pogoji vzklitja tega sociološkega fenomena so družbe in okolja, kjer dobršen del ljudi ne ve več, kaj bi počel sam s sabo. Bržkone posledica tehnološkega, še bolj pa ekonomsko-kolonialnega razvoja, ki omogoča izkoriščanje drugih okolij, ki so daleč od tega, da bi termin moda sploh razumeli, kaj šele uporabljali.

To vodi v intelektualen dolgčas družbenega sloja, ki mu je že mogoče pripisati intelekt, hkrati pa le-ta ni dovolj mogočen, da bi sam sebe zabaval z naravoslovjem, filozofijo ali umetnostjo. Ta dolgčas je vztrajno vzdrževan s kolateralno škodo napredka, kjer srednji sloj v povprečju porabi manj kot osmino časa, da si zagotovi preživetje. In ne skačite v zrak, v povprečju! Tukaj ne govorim o oblačilih, čevljih, očalih in nakitu. Ljudje se gredo modo na področjih avtomobilov, interierja in celo življenjskega sloga. Pomilovanja vredno, samo ne bom o tem. Tokrat.

Mode pa ustvarjajo tudi znanstveniki, ki jim tega res ne bi bilo treba. Eden takšnih primerov so zdravniki z modernim dežurnim krivcem za vse: stresom. Tako na znanstveni kot na mazaško-šarlatanski sceni opažam rapidno naraščanje strokovnjakov za stres. Ta naj bi bil kriv za vse vrste kapi, bolezni srca in ožilja, vsa slaba počutja, kreativne krize in depresije vseh vrst in oblik. Stres nam bojda požre jetra, preluknja želodec in čreva ter naseli rakove ikre v vse mogoče celice našega stresnega telesa. Danes sem nekje poslušal, da je stres na krilih kortizola celo glavni krivec za debelost. Še dobro, da imamo strokovnjake, sicer bi mi tepci še naprej mislili, da debeluhi pač preveč žrejo in se premalo gibljejo. Kje pa, reveži so le pod hudim permanentnim stresom. Saj nam res že leta razlagajo, da ne jedo praktično nič, no ja, sem pa tja kak prepečenec in nesladkan čaj, kile pa rastejo. Še dobro, da sužnjelastništvo trenutno ni v modi, sicer bi si vsak nabavil ene štiri debeluhe in si postavil domačo elektrarno. Drugega načina pridobivanja mase iz nič namreč še ne poznamo.

Kot laik seveda ne bom ugovarjal zdravniškim modrostim o povezavi stresa in debelosti prek primerov, kjer je stres ljudi posušil, in tistih drugih, ko se ljudje, ki za stres sploh ne vedo, širijo s kvadratom časa. Omenil bi nekaj drugega. Naredili ali dopustili smo svet, v katerem želi čisto vsak imeti čisto vse. Zraven sodi nekaj več stresa, kot so ga bili ljudje navajeni v sedemdesetih, kakopak. Sicer pa ne verjamem, da je povprečna količina stresa v zadnjih dveh tisočletjih kaj prida narasla. V določenih obdobjih so ljudje živeli še bolj stresno, samo nihče jim tega ni dvakrat dnevno povedal. Stres je le še en farmacevtski marketinški nateg. Človeku vsak dan povej, da ima raka, in ga bo fasal. Gre za psihosomatsko kontrolo nad ljudmi, njihovim obnašanjem in trošenjem. In ne, ne verjamem v nove svetovne rede in globalno zrežirana ozadja. Ni potrebe. Gre za nekaj bolj preprostega, bolj lokalnega. Zadeva se imenuje človeški pohlep. Vse ostalo je stvar marketinga, mar ne?