Erazem B. Pintar (kolumna za Lady): Čas

31. 10. 2016 | Vir: Lady
Deli
Erazem B. Pintar (kolumna za Lady): Čas (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Vsakih nekaj in še malo let čas prinese en mukotrpen trenutek. Trenutek, ko se mora človek posloviti od svojega najboljšega prijatelja. Od prijatelja, ki te je vedno vesel sprejel, ne glede na tvoje razpoloženje, vinjenost ali bolezen. Od prijatelja, čigar prijateljska zvestoba je sinonim za zvestobo celo vrsti, ki naj bi ji pri načelnosti v odnosu do tega čustva pomagal celo razum. Od prijatelja, ki nikoli ni govoril čez tebe za tvojim hrbtom in ki nikoli ni imel neumestnih pripomb pred teboj. Tudi sicer je govoril sila redko ali pa raje sploh ne. Od svojega psa.

Ker smo ljudje genialci, da iz preprostih življenjskih nujnosti naredimo dolgotrajna in visoko morbidna psihološka mučenja, je menda sedaj tudi z zakonom prepovedano, da bi svojega psa, v fazi, ko se uboga žival le še hudo muči, odpeljal na zadnji sprehod in ga z vsem spoštovanjem ustrelil. Paradoks zgodbe je ta, da bi bil najbrž preganjan po kakšnem zakonu o mučenju živali. Kaj je pravo mučenje, pa zagotovo najbolje vedo psi, ki ob človeških pomilovalnih modrovanjih o injekcijah in veterinarjih hirajo do stopnje, ko ne vidijo, ne slišijo, ne morejo zadržati blata in vode ter niti ne vstati. Podobno je pri ljudeh. Razlika je le ta, da se ljudje, za razliko od psov, lahko ustrelimo sami, pri čemer nas en klinc briga, kdo bo potem težil. Če le ne zamudimo momentuma. Sicer shiramo na cevkah.

Ljudje imajo pogosto tako do življenja kot do smrti čuden odnos. Večkrat slišim: "Zakaj si ne kupiš psa, ki ima daljšo življenjsko dobo?" Življenje ni nekaj, kar bi se v absolutnem smislu dalo meriti s časom. Pogovorite se o tem z muho enodnevnico, pa boste morda lažje razumeli koncept. No, v relativnem smislu, dolžina življenja ima svoj pomen. Hudo je, če nekdo umre bistveno prej, preden izpolni svojo pričakovano življenjsko dobo. Pa še tu so ljudje, ki bi raje izbrali petdeset sončnih let kot devetdeset meglenih. Predvsem takrat, ko so v dvajsetih. No, če bi opazka stala, potem najbolje, da si namesto psa omislim slona ali kar želvo velikanko. Na stara leta bo godrnjala mojim prapraprapravnukom in njihovim otrokom. Mogoče bi morali proslavljati, če nekdo odide v res pozni starosti. To pomeni, da je imel prekleto srečo pri marsičem. Pogrebna podjetja bi morala poleg organizacije pogrebov in sedmin za tiste s sedmimi ali manj križi ponujati tudi zabave za tistimi z osmimi ali devetimi, mar ne? Hec na stran, takrat, ko nekoga izgubljaš, itak ne pomaga. To so trenutki, ko še pozitivni ciniki obmolknemo kot jagenjčki.

Pasje smrti nas lastnike prizadenejo zares močno, saj malo dobrih pasjih lastnikov preživi s kom več časa kot s svojim psom. OK, se neham cmeriti. Kljub temu, da Portos komaj, komaj še hodi, da ostalih težav ne omenjam, nam je ta teden že štirikrat ušel skozi gozd v sosednjo vas k psicam. In ura bo enajst zvečer. Kaj hočem, oblekel se bom, vzel baterijo in za njim v gozd. Najbrž bebec star ne more nazaj in mi bo kje zmrznil. Kakršen lastnik, tak pes, vem. Vrag si ga vedi, kakšne afne bom jaz guncal pri devetdesetih. Sploh, če bodo v igri samice.

Erazem B. Pintar, kolumnist

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču