Od kod ljudem ideja, da sem Zavod za zaposlovanje, res ne vem, samo mejli s prošnjami, ali lahko kje uredim kakšno službo, mi dnevno dežujejo. Če bi že bil, Zavod namreč, bi iz dobrobiti za ekonomijo in normalizacijo stvari na področju zaposlovanja v državi najverjetneje storil samomor.
Tako pa z našo delovno zakonodajo v jadrih in ob butasti in nepotrebni instituciji, kot je omenjeni zavod, najbrž ni področja, z izjemo promiskuitete, kjer bi se ljudje še bolj sprenevedali, kalkulirali, goljufali in spletkarili.
Kljub dejstvu da se ob obstoječem sistemu socialnih transferjev velikemu delu dela sposobnih ljudi delati dejansko ne splača in še drugemu, da tudi tisti, ki bi lahko novo službo dobili v dveh dneh, raje prčkajo na črno in koristijo nadomestilo zavoda do konca, se na trg dela vseeno zliva množica ljudi, ki so jim ukinitev podpore in minusi na karticah vsilili nelagodno nalogo, da spet poiščejo službo.
Včasih te mejle natančno preberem, celo pripete rezimeje, včasih ne, ker pač ne utegnem, samo občutki so pri večini vedno enaki. Ljudje praviloma iščejo službe, ne pa dela. Menjavajo jih na dve do tri leta, ker povsod vidijo le težave. Najboljši so tisti, ki pišejo, da jih je nekdo odpustil po tem, ko so deset ali več let delali zanj. Nisem vedel, da živimo v ureditvi, kjer delaš za nekoga. Ljudje delajo pač zase. Če pa si nekdo občutka, da dela za nekoga, res bolestno želi, pa je to najbrž mogoče urediti. Naj dela zastonj.
Zanimive so tudi nekatere ženske v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih. Nikakor nočejo razumeti, da so minili časi, ko si je vsak tretjerazredni direktor lahko privoščil 'sekretarko', ki je kuhala kavo, in še eno, ki je dvigovala telefone, dolgonogo 'marketingarco', ki ga je spremljala na poslovnih poteh, potem pa še par pup v računovodstvu, par v pravni službi in nekaj v kadrovski.
Če je z vrha prišla direktiva o racionalizaciji, je odpustil tisto, ki je dvigovala telefone, in to delo naprtil tisti, ki je kuhala kavo. Najbrž se je tako rodil razvpiti mobing. Dame, ki želje po svoji zaposlitvi bistroumno strnejo v frazo 'delo v administraciji', bodo počasi morale razumeti, da gre poslovni svet v smeri, kjer bosta cenjena predvsem znanje in večopravilnost.
Posel razpada na majhna in še manjša podjetja in tam si lahko privoščijo le eno 'deklico za vse'. Računovodstvo, finance, osnovne pravne aktivnosti, tajništvo, kadrovske zadeve in PR so v majhnih in dinamičnih podjetjih samo nekatere stvari, ki jih pokriva ena sama, samcata sposobna punca.
Pustimo ob strani, da tudi današnji delodajalci večinoma niso neke perle, katerih delovna okolja bi bila nekaj, kjer bi si človek neumorno želel preživeti dobro tretjino svojega življenja, vseeno pa se bodo ljudje na pragu četrte industrijske revolucije morali odločiti, ali bi sploh radi delali ali ne. In če sta multidisciplinarno znanje in delovna vnema edini zdravili za depresijo iskalca dela. Vsaj nekaj, kajti zdravila za depresijo obupanih malih podjetnikov in obrtnikov ni na vidiku.
Erazem B. Pintar, kolumnist
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču