Erazem B. Pintar (kolumna): Življenje je Miklavž

Erazem B. Pintar (kolumna): Življenje je Miklavž (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
23. 12. 2018

Davno so minili časi, ko sva s kolegom Alešem kot zgodnja najstnika, oborožena z loki in puščicami s petardami na konicah, ob vaških cestah strašila parkeljne.

Takrat je šlo za precej opite vaške razgrajače v srednjih tridesetih, ki so zamaskirani in v verigah spremljali Miklavža in sejali strah in trepet med otroki. Nikoli ne bom pozabil, ko sem enkrat tako končal ob cesti, z verigo privezan ob drevo. Po nekaj urah me je odvezal stari Gustl z domačije, kamor sem sicer hodil po mleko, ko je šel pogledat, zakaj se pes ne umiri.

No, ker so si izkupiček, ki se je nabiral v puščici, torej nekakšni prenosni blagajni, perkeljni na koncu razdelili, je alkohol, ki so ga dobili skoraj pri vsaki hiši, kaj hitro sproduciral idejo, da gredo 'strašit' še malo v sosednjo vas, kar pa se je redko končalo brez pretepa. Do premirja je po navadi prišlo šele na urgenci, vendar življenje je pač smrtno nevarno, mar ne?

Dandanes to dolgo, vaško tradicijo izvaja mularija. Najmlajši včerajšnji parkelj je bil tako star 14 let, najstarejši pa še deleč od 30. Kot vsako leto sem jim na terasi zakuril ogenj in spekel nekaj deset klobas. Moja draga je pripravila odlično kuhano vino in povabili smo še nekaj prijateljev z majhnimi otroki, skratka cel žur.

Ker ta sodobna vaška mladina pije nekoliko manj, no, vsaj v povprečju, in ker že sicer namesto s sekiro v gozdu ali z gedorami pod motorjem čas raje preživlja na računalnikih in telefonih, je dandanes obisk Miklavža, angelčkov in parkeljnov postal miren kulturno-pivski dogodek. Zakaj pa ne, otroci so tako bolj sproščeni, kot smo bili, in psu se le na pol strena.

Včeraj se je situacija po dveh urah tako umirila, da sem parkeljne s terase povabil na še en drink v svojo knjižnico. Imeli smo se fino, mi je pa za to gesto danes prekleto žal. Nekdo mi je namreč odprl tri buteljke najboljšega vina in iz vsake naredil dva požirka, ob tem, da je kuhano vino ostajalo. Nekdo drug je, ob napečenih klobasah, toliko časa odpiral konzerve, dokler očitno ni našel prav tiste, katere okusa si je želel. Nekdo mi je cigaro otresal za stol, pa še bi lahko našteval. Sicer nobene ireverzibilne škode, vendar naslednje leto se bomo vseeno držali klasike, ostanemo na terasi!

Je pa zanimivo poslušati malo opite mladce, ker takrat iz njih privrejo vsi strahovi, vse negotovosti, vse želje in upi. Spominjam se, da sam sicer nisem imel tako nejasnega, nefokusiranega in zmedenega življenja v zgodnjih dvajsetih, čutil pa sem ga pri prijateljih. Vprašanja, kaj hudiča naj počnem s tem življenjem, nikoli nisem razumel. Niti ljudi, ki so jim take stvari rojile po glavah. Mogoče današnja mladina ni bolj, je pa zanesljivo dlje izgubljena, kot je bila naša generacija. Po eni strani so bombardirani shranjevalci podatkov in informacij, po drugi 20-letni otroci, ki se nikakor en znajo umestiti v neko širšo shemo.

Z nekaterimi sem se dogovoril, da lahko še pred novim letom pridejo ponovno, v precej boljšem stanju, pa rečemo kakšno o njihovem primarnem strahu, ki sliši na ime Življenje. Verjetno jih večina nima staršev, ki bi jim znala razložiti, da bo vse okej, naj le poslušajo samo svoje ambicije in zasledujejo le lastna pričakovanja. Da se sreča skriva v kletki, iz katere spuščaš lastno kreativnost, in nikakor ne v predmetih sodobnih marketingov. Da je povprečen strah živeti povprečno življenje visoko nadpovprečno butast. Mogoče pa ostanem le pri prvem delu, da bo vse okej.