Erazem B. Pintar, kolumnist: 'Ustaj, vojsko!'

16. 3. 2017 | Vir: Lady
Deli
Erazem B. Pintar, kolumnist: 'Ustaj, vojsko!'

V javnosti se vse pogosteje spet govori o možnosti ponovne uvedbe obveznega vojaškega roka. Mislim, da je verjetnost, da do tega pride, majhna, saj je bil dežurni ekonomist, ki je izračunal, da bi se to splačalo, vsaj na marihuani, če že ne na čem močnejšem.

Vendar širše javnosti ekonomija itak ne zanima preveč, kar se najbolje vidi po tem, da ljudstvo že četrt stoletja voli iste vole. Vole, ki spreminjajo le barve, kaj drugega pa na žalost ne. Ne zanima, ker ima javnost lažen občutek, da za to prekleto dobro plačujejo strokovnjake v vladah in vladnih službah. Tu drži samo tisti del o plačevanju, medtem ko strokovnjaki za vodenje države svoje nadarjenosti zaenkrat dobro skrivajo.

Ne zanima, ker ima javnost lažen občutek, da se na te stvari sama premalo spozna. Ekonomija ni znanost, čeprav se na milijone kravatarjev trudi, da bi to bila. Gre za proučevanje, kaj vpliva na kaj, in ugibanje, kaj bo. Torej za neke vrste šloganje, pri čemer se ekonomisti bolje kot šlogarice spoznajo na statistiko, na matematiko že vprašanje.

Tako o vplivih morebitne uvedbe vojaščine ta hip razpravljajo predvsem punce, žene in matere, ki v taki uvedbi vidijo povratek pravih moških namesto sodobnih, v pajkice oblečenih mevž, oboroženih s pincetami in znanjem iz kozmetike, ki pri štiridesetih še vedno živijo pri svojih materah ali v najboljšem primeru s svojim fantom. Priznati moramo, da njihovi argumenti niso iz trte izviti. To, da je mojo generacijo v moške preobrazila prav vojska, prekleto drži. Pa vseeno se motijo. Ironija je, da se v tej debati motijo skoraj vsi.

Motijo se tisti, ki menijo, da se nam v razvoj mladine itak ni treba vmešavati, da so tudi naši starši jamrali čez žure, rok in diskoteke, pa smo čisto ok. Da, samo so. Nekateri ne le jamrali!

Motijo se tisti, ki menijo, da je preobrazba fantov v moške ekskluzivna domena staršev. Še nikoli in nikdar. Starši bodo do svojih otrok vedno preveč zaščitniški in ljubeči, da bi do tega prišlo. Če niso, to ni naravno, kar pa povzroča nevarne psihopate, in ne moških. Še v športu ne funkcionirata oče ali mama kot trener. Trener je trener, starš pa starš. Kaj dobiš, če zaostriš do meje, da deluje? Sem povedal zgoraj.

Motijo pa se tudi tisti, ki mislijo, da je ponovna uvedba obveznega služenja kakršnakoli rešitev. Ni, ker to ne pomeni zapitih oficirjev JLA, ki neprestano kričijo in žalijo vojske. Ker to ne pomeni neprespanih, zmrznjenih noči, samotnih straž in teden dni dolgih maršev, kjer ti škornji oglodajo noge do kosti. Ni, ker to ne bi bilo okolje močnih psihofizičnih pritiskov, v katerem bi nadute najstnike končno prizemljili in naučili, da tudi avtoriteta, ne glede na to, kako se boš v življenju z njo spogajal, obstaja.

Sodobna vojska bi bila slabša kot taborniki. Razvajena mularija bi se domov hodila hranit in prat, pol bi jih bilo na bolniški. Za vsako prasko bi tja prihrumel nadut fotr z odvetnikom, oficirje bi maltretirali kot dandanes učitelje in profesorje, da ne nadaljujem ...

Taka vojska ni formula za nobeno preobrazbo. Kaj šele za boj. Drugačne pa, razen profesionalne, ne znamo narediti, ker to ne paše v koncept naše pomehkužene družbe.

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec