Vzgoja otrok je prekleto delikatna zadeva. To je reč, pri kateri se lastna vzgoja in v večini primerov otroške travme, načela, zagrizenost, obremenitve z okoljem ter največkrat napačno razumevanje večinoma kvazistrokovnjakov s tega področja skupaj kopajo v kalnem ribniku subjektivizma.
Skratka vse skupaj eno veliko sranje. Temu primerni so tudi rezultati. Teoretično opredeljena dobra vzgoja, ljubeči in skrbni starši ter materialna brezskrbnost apriori ne kreirajo uspeha. Če bi človek raziskoval uspešnost vzgoje v različnih družinskih okoljih, bi bržkone ugotovil, da je dvogeneracijsko kolobarjenje, torej osebnostne kvalitete na vsako drugo generacijo, celo zanesljivejši mehanizem kot urejeno, izobraženo in nekonfliktno družinsko okolje. Preprosto prepogosti so primeri skoraj vzornih staršev s karakterno in vzgojno hendikepiranimi otroki, da temu ne bi bilo tako.
"Hvala bogu, da ..." je zadnjič suvereno skomponiral moj petletnik. Drži, da nikoli nisem imel nič proti vernim ljudem, osebna odločitev in svoboda vsakega posameznika pač, na drugi strani pa res nisem oboževalec institucije samooklicanih božjih koncesionarjev. Institucije z najbolj uspešnim dvatisočletnim marketingom, pred katerim vsi strokovnjaki sodobnih, digitalnih marketingov izpadejo nebogljeni prvošolčki.
"Od kdaj pa verjameš v boga?" sem ga pobaral. Bolj v šali kot zares sicer, saj v resnici ne čutim nobenih nestrpnosti do česarkoli, še manj pa si želim izvajati kakršne koli ideološke pritiske na lastne otroke. Če namreč prestopiš to mejo, nisi nič drugačen kot omenjene institucije. "Kaj pa naj rečem?" me je mulc hipoma postavil pred problem, ob katerem mi je takoj postalo žal, da pametujem. Ob kitari v rokah in očalih, ki so mi vedno padle na nos, ko sem pogledal lastni barế, sem izdavil: "Ne vem, na primer hvala kurcu, hmm, no, ali pa hvala sreči," sem se takoj popravil, vendar že je bilo prepozno. Prvi predlog je bil takoj ponovljen in usvojen. Ni bilo pet sekund in na glavo sva si nakopala še našo cenzorko, ki nama je obema zagrozila s sankcijami, če formulacije takoj ne briševa iz jezikovne baze. "OK, ni tako hudo," sem se branil," fraza je pač ponarodela, ne gre za kletvico, 'p' ali 'f' izraze, to je tako kot jebi ga, celo film s tem naslovom je bil posnet in najbrž nima oznake PGI 13 ali pač?"
Dilema tukaj je in je ni. Ni, ker najbrž noben starš ne bi smel dopustiti, da njegov otrok uporablja besede, ki so prej čez mejo kot pa na meji spodobnosti. In je, ker bo otrok prej ali slej izraz itak nekje pobral in ga uporabljal v letih in okoljih, kamor starševska roka ne seže. Ali je to, da otroku prikrivaš, da sam uporabljaš takšne fraze, dobra vzgoja ali hipokrizija? Pa ne recite, da najverjetneje oboje, ker s tem se pa res ne strinjam. Dobra vzgoja pač ne bi smela biti hipokritična in mogoče je pravzaprav v tem zgrešenem konceptu problem. Edina prava vzgoja je vzgled. In če je vzgled hinavski, pride do točke, ko sama hinavščina postane vzgled. Ma cela jeba ta vzgoja in hvala kurcu, da je otrok izraz pozabil. Za nekaj časa.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del