V zadnjem času popularna debata o davkih je tako polna kontroverznosti, da verjamem, da je prava paša za ušesa tistih, ki posedujejo vsaj kanček razuma in toliko cinizma, da se vanjo direktno ne vmešavajo. Če se prepiraš z idioti, namreč skoraj nihče ne opazi razlike.
V bistvu sploh ne gre za davke, temveč za pogled na temeljno družbeno organizacijo. Kako je mogoče, da tako veliko število ljudi preprosto ni sposobno videti vsaj toliko večje slike, da bi poleg sosedovega mercedesa, šefove jahte in umetnih jošk lastne privatne zobozdravnice šlo nanjo še kaj drugega? Vse zafrustriranosti in kompleksi, jahajoči na periodičnih neuspehih malega človeka za to namreč niso dovolj.
Mali človek očitno misli, da je bil v eni sami generaciji nategnjen že s strani treh različnih družbenih ureditev oziroma sistemov. Torej sistemsko nategnjen. Tako komunizem po drugi vojni, samoupravni socializem po tem, ko je stari v rit poslal Ruse, kot nespretno in nekritično uvožena demokracija so mu obljubili enakopravnost. Vendar kaj, ko mali človek enakopravnost takoj prevede v enakost, kar pa je seveda neumnost.
Enakopravnost pomeni, da si lahko Luka Dončić, pa boš, če te dobijo, da voziš prehitro, kot vsi drugi plačal kazen. Pomeni tudi, da si lahko zadnji zapiti klošar, pa je tvoj glas na volitvah enak vsem drugim glasovom. Skratka, lahko si katerekoli rase, spola, višine, družbenega razreda, prihodkovnega razreda, političnega prepričanja in vere pa boš imel enake pravice in svoboščine kot vsi drugi. Vsi enakopravni!
Enakosti pa preprosto ni! Ne obstaja. In nikoli ni. Smo manj in bolj pametni, manj in bolj sposobni, pridni in ne, manj in bolj lepi. Smo tudi bolj in manj zlobni, pokvarjeni in hinavski. Smo tudi različno podjetni in ambiciozni. Prav v naši neenakosti se ljubita čar in lepota tega sveta.
Sistem pa je tisti, ki izbira preferirane neenakosti in, želimo ali ne, so skoraj vsi trenutni sistemi kapitalski sistemi. Le-ti nagrajujejo pridne, podjetne in inovativne. Da, in tudi hudo pokvarjene egoistične oportuniste. Vendar vseeno moraš biti na močni travi, da ne razumeš razlike med Jožico, državno sekretarko na nekem ministrstvu, ki se je poročila in spokala v Kanado, ter Jankom, podjetnikom s tristo zaposlenimi, ki se je odločil svoje podjetje prenesti na Slovaško. Ali še na nečem močnejšem, da rešitev za državo vidiš v vrnitvi v prejšnje sisteme ali celo kar v jame in vojne med plemeni. Če se ne bomo pobili, prej ali slej itak pride renesansa, še vedno je.
Nismo postavili obstoječega sistema, ne poznam nikogar, ki bi mislil, da je idealen, vendar, če želimo prosperirati tukaj in zdaj, je pot le ena. Posedovati konkurenčno znanje in privabljati domači in tuji kapital. No, nekateri očitno menijo, da moramo domače znanje, v katero so bile investirane milijarde, še bolj pospešeno izganjati in se hkrati popolnoma zapreti za kapital ...
Tudi prav. Sem uvodoma napisal, da se ne pričkam z idioti. Bom pač otroka, ko bosta podojila naš šolski sistem, poslal v neka sodobna okolja, sam bom pa z gorjačo šel nad soseda in za lase zvlekel njegovo mlado ženo v svojo votlino. Nekaj drži, vsak sistem ima svoje prednosti. Prilagodljivosti sem se pa v dveh vojskah kretenov in dolgi vrsti nesposobnih politikov, ki so sledili, že moral priučiti, mar ne?
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču