Erazem B. Pintar (Lady kolumna): Nemobilna mobilnost

Erazem B. Pintar (Lady kolumna): Nemobilna mobilnost (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
19. 11. 2016

Mobilnost naj bi bila mobilnim telefonom bržkone najpomembnejša lastnost. To je bila osnovna ideja tega galaktičnega izuma. Vendar ima ta zgodba o uspehu tudi svojo žalostno plat. Telefonsko mobilnost si ljudje namreč precej različno predstavljajo, spet čisto drugače pa država kot zakonodajalec.

So ljudje, ki imajo kulturo komuniciranja že privzgojeno. Pošteno bi bilo sicer reči prirojeno, vendar živimo v časih, ko se ljudem masovno meče pesek v oči, da ne glede na prednike in pedigre lahko vsak doseže, kar si pač želi. V osnovi to sicer drži. Teoretično. V praksi pa je teza ostudno zlorabljena. Druga zgodba ...

No, in ti ljudje se tudi v kombinaciji s telefonom ne obnašajo, kot bi mladi opici dal v roke baterijsko svetilko ali vibrator. Na telefon se ne javljajo med sestanki, ne zvoni jim v kinu ali v gledališču, vanj ne vpijejo tako, da so pogovor primorani spremljati vsi znotraj vidne razdalje, tisti izven se pa sprašujejo, zakaj za hudiča tip raje ne pokliče po telefonu.

Na drugi strani imamo omenjene opice obeh spolov in vseh starosti, ki jim telefon predstavlja statusni, premoženjski in intelektualni simbol. In vse ostale vmes. Ti ljudje so se sposobni na telefon javiti med klasičnim ali jazz koncertom ali celo med seksom. Njihov ultimativni fetiš je komunikacija z ljudmi, ki jih ni v bližini. Če so z Jožetom, se po telefonu pogovarjajo z Lojzom, čez slabo uro pa obratno.

Na tretji, že omenjeni, strani zakonodajalec pravzaprav ne ve, ali mu bolj dišijo ogromni zneski, ki jih v proračun zlivajo mobilne komunikacije, ali bolj smrdi statistika prometnih nesreč, ki so posledice dejstva, da povprečen voznik pač ni sposoben pisanja SMS-ov in vožnje hkrati. V Ameriki so dolgo zagovarjali tezo, da se zadevi ne reče mobilni telefon zaradi tega, ker ga lahko nosiš s sabo, temveč zato, ker ga v svoji mobilnosti lahko uporabljaš. Sicer je skoraj vsaka stvar mobilna, kar ima svoj smisel. No, kaj bi pa lahko pričakoval od puritanske države z vsaj dvojnimi merili za vsako stvar kot to, da so danes tozadevno bolj papeški od papeža oziroma bolj papeški od papeževih podanikov, če aktualiziramo pregovor.

Za sebe lahko rečem, da čas, ko se med vožnjo pogovarjam po telefonu, večkratno presega čas, ko se ne. Prostoročno, seveda. Čim več telefonskih klicev si, že iz navade, načrtno prestavim na čas vožnje. Tega časa je namreč najmanj škoda. No, tudi, ko sem za računalnikom, govorim prostoročno, da lahko zraven še odgovarjam na maile, berem ali pišem kakšne tekste. Prostoročno telefoniranje med vožnjo se mi zdi bistveno varneje, kot samo voziti in poslušati glasbo, ob čemer možgani ponavadi nehote padejo v 'safe mode', kar razpolovi koncentracijo in frekvenco sprejemanja signalov iz okolja, potroji pa reakcijski čas. Je bržkone tudi varneje kot debatirati s sovoznikom, saj smo navajeni sogovornika vsaj sem ter tja pogledati v obraz.

V roke nam je bila torej porinjena tehnologija, ki močno presega našo kulturo komuniciranja in odgovornost za varnost sebe in drugih. Smo v fazi poporodnih krčev, vendar bojda minejo. Celo pri opicah.

Značke: Erazem Pintar