Erazem B. Pintar o aseksualnosti

Erazem B. Pintar o aseksualnosti (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
20. 6. 2017

Seksualno smo si neverjetno različni. Različni smo si že na primarnih področjih seksualnosti, kot so usmerjenost, osnovna nagnjenja in želje. Različnost, ki se mi zdi še bolj deterministična, pa je pomembnost, ki jo individualno pripisujemo seksualnosti.

Tu imam v mislih seksualnost kot širok spekter fizičnih in psiholoških lastnosti, na osnovi katerih lahko ljudi razdelimo na zelo seksualne, manj seksualne in aseksualne posameznike.

Povedano drugače, smo ljudje, ki celo vrsto stvari v življenju prilagajamo svojim psiho-fizičnim seksualnim potrebam, in so ljudje, pri katerih je vloga seksualnosti v njihovih življenjih minimalna ali pa je sploh ni. V splošnem naj bi držalo, da so strastni ljudje, torej tisti, katerih življenja so prepojena s strastjo do različnih stvari, praviloma tudi zelo seksualni, vendar to ne drži. Zadnje čase sem spoznal kar nekaj žensk v srednjih štiridesetih, ki so na področju svojega posla pa tudi hobijev in športa neverjetno strastne, od seksualnosti pa so zadržale samo tisti del, da so urejene in rade ugajajo, tam se pa tudi konča. Zadnjič sem kolegici rekel, da je psihološko frigidna, kar je bržkone neka predigra fizične frigidnosti, pa mi je v burnem smehu potrdila, da bo najbrž držalo.

Sam sodim med tiste, ki jim seksualnost v najširšem možnem smislu ogromno pomeni. Svoje življenje sem vedno peljal tako, da so bila vsa področja nekako povezana tudi s seksualnim nabojem. To sem preprosto potreboval, to me je veselilo in to mi še vedno veliko pomeni.

Tu ne govorim neposredno o seksu. To je ločena zgodba. Govorim o pristopu k osnovni življenjski ideologiji, o razumevanju konceptov delovanja medčloveških odnosov in družbe, govorim o vpletenosti seksualnih primesi v vsako poro življenja od trenutka, še preden zjutraj odpreš oči, do tistega, ko spet odsrfaš v kraljestvo sanj in še naprej.

Stvari, ki nam v življenju veliko pomenijo, pa brez izjeme s sabo prinašajo tudi strahove. V tem primeru strahove, da se bodo neskončna koketiranja, zapeljivi dialogi, drzne opazke in permanentna erotično-

Seksualna afiniteta samic lastne vrste počasi izgubila med neutrudnimi zobniki časa in nas metamorfirala v trebušasto, plešasto moško bitje, ki v opankah zaliva travo na vrtu in niti ne opazi, da se mimo po cesti peljeta dve študentki na biciklih. Pa še to bi bilo veliko bolje kot variacija na temo, kjer on željno pogleda proti študentkama, onidve pa ga niti ne opazita.

Ko smo zadnjič s kolegi moje in še malo starejše generacije sedeli ob viskiju in razpravljali na to temo, smo sicer družno ugotovili, da krize še ni. Malo na naš račun, ker korektno vzdržujemo svojo psihofizično in s tem seksualno agilnost, precej na račun veliko mlajših generacij, ki jih seksualnost v povprečju zanima veliko manj kot nas. O vzrokih drugič.

Ko je pred več kot 20 leti prijatelj Borut praznoval abrahama, tako kot ga bom konec leta jaz, sem mu na flašo viskija napisal: "Borut, ne sekiraj se, česar ne ujameš več na šarm, si pa kupiš!" Zdaj vidim, da sem mu to napisal vsaj 20 let prekmalu. Klinc ga gleda. Čas namreč.