Erazem B. Pintar: O ekstremih in mali šoli cinizma

Vir: Lady
7. 4. 2017

Ljudje smo nagnjeni k ekstremom. Genetsko. Privlačijo nas kot mogočni magneti in skoraj ne najdemo lastne kreacije, ki je ne bi ustvarili, vzdrževali, razvijali in razumeli kot ekstremno bipolarne. Najbrž posledica razuma, saj so stvari znotraj narave manj poljno naravnane. Narava redko formira in še redkeje vzdržuje ven štrleče ekstreme, saj kot taka ni um s sposobnostjo abstraktnega mišljenja in načrtovanja. Po drugi strani pa sta tako mikro kot makrovesolje samo en velik ples ekstremov, mar ne? No, če govorimo o razumu kot vzroku našega fetiša do ekstremov, gre bržkone za otroški, da ne rečem dojenčkov razum. Tega pa v smislu vesoljske inteligence tudi posedujemo. Analogija terminov, če opazujemo ravnanje dojenčka, ne bi mogla ustrezati bolj.

Nas same pa tudi svet smo razdelili na reven in bogat, vpliven in nepomemben, pameten, kulturen in primitiven. Tako na mikro kot makro nivoju. Večina teh delitev je umetno ustvarjenih, nekatere so celo fiktivne, njim ob bok pa vsak dan postavljamo tiste, ki so povsem resnične. Tako na eni strani svet še nikoli ni videl toliko lenuhov, ki izkoriščajo vse socialne in moralne ugodnosti sodobne družbe in lahkotno živijo na račun drugih, na drugi strani pa rapidno naraščajo evidentirane smrti od delovnih izčrpanosti in izgorelosti. Korektno bi bilo omeniti še stres, ki je tihi ubijalec neevidentiranih delomanskih smrti, samo ga omenjam nerad, ker je poleg tega, da ubija delomane, tudi najpogostejši izgovor popolnih lenuhov in bleferjev.

Pa pustimo lenuhe pri miru, sodobna družba je trenutek, ko bi bilo to še mogoče strateško, vzgojno in razvojno popraviti, že davno zamudila. V trenutni situaciji je še najbolje, da uvedemo uraden status lenuha in tem ljudem omogočimo približno spodobno življenje zastonj, samo naj se nehajo delati, da bi delali. V resnici si to lahko privoščimo. Verjetno bi celo stalo manj kot vrsta institucij, ki se zdaj neuspešno ukvarjajo s tem, kako to rajo zaposliti. Da o živcih zdravnikov, delodajalcev in tistih, ki za njimi popravljajo napake, niti ne govorim. 20 kvadratov velika garsonjera v bloku s kabelsko televizijo, boni za hrano in obleko ter brezplačno zdravstveno zavarovanje bi moralo čakati vsakega, ki se uradno deklarira kot lenuh.

Pozornost bi morali preusmeriti na tiste, ki želijo delati, v tem pretiravajo in pozabljajo, da je vse skupaj le ena velika orgija atomov, da smo le prekleto majhen prdec v nam neskončnem vesolju in le en majhen kih v celo lastnem času.

Pozabljajo, da ne obstaja nič takšnega, kot je višje poslanstvo, saj nas lahko vsak hip raznese, in spet smo samo kaotično tavajoči kozmični masni delci.

Pozabljajo, da gre celo v tem nano času in prostoru, kjer smo, predvsem za fikcije, nategovanja, grebenja, dokazovanja, in da se vse to splača prenašati samo zaradi ljubezni. Pa karkoli že kdo razume to, samo da tako tudi čuti.

Pozabljajo, da niti kvalitete življenja niti sreče ni mogoče meriti v številkah, pa naj gre za denar, hiše, avtomobile, medalje, čine ali še kaj bolj butastega v tej smeri.

Ko resno ostarim, bom napisal štoparski vodnik po karierah. Naslov bi mu dal Mala šola cinizma. Ne bo isti Erazem in ne bo Hvalnica norosti, pa vendar.

Erazem B. Pintar, kolumnist