Erazem B. Pintar o neželenih posledicah pekoče hrane ...

Erazem B. Pintar o neželenih posledicah pekoče hrane ... (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Lady
20. 10. 2017

Nekateri imamo pač radi pekočo hrano. Tako polovica strokovnjakov kot tudi polovica 'strokovnjakov' meni, da je ta zdrava, drugi polovici obeh skupin prehrambnih entuziastov pa, da ni.

Sam se do tega niti ne opredeljujem, saj se v življenju ne želim ukvarjati s tem, kaj je zdravo in kaj ne. Prvič zato, ker imam okrog sebe preveč tovrstnih pacientov, drugič, ker se zdrava prehrana spreminja po modi še hitreje kot ženska garderoba. Še najbolj logična in zdrava se mi je zdela izjava enega starega Tajca, s katerim sva jedla prekleto pikantne rake. Rekel je, da če ješ pikantno, dobiš raka na želodcu, če ne, pa na črevesju.

Pošteno! Uživalci pikantne hrane to svojo razvado pogosto pošteno plačamo. Na to temo imam cel kup smešnih sočnih zgodb in situacij. Bežanje v China Townu v New Yorku, let s kolegom na Krk, seks s Srbkinjo v Starem gradu in še in še. Glede na izkušnje in z malo pretiravanja bi lahko ugotovil, da se nam tistim, ki redno pretiravamo s pikantno hrano, dogaja več smešnih stvari kot drugim. Kaj šele vegetarijancem ali veganom. Kakšna zgodba bi pa bila: "Od službe do doma sta mi sledila dva zajca, ker se mi je tako rigalo po korenju ..."

Kakorkoli, danes je nastala nova. Ko sva včeraj s Tejo prišla iz savne, se je ona, češ da je morilsko lačna, takoj spravila v kuhinjo, jaz pa pred kamin z junaško izjavo: "No, mogoče kak kompot ..." Jasno, da me je po dveh minutah njenega mlasketanja odlepilo od viskija in sem moral še sam pozdraviti hladilnik. Paradižnik, artičoke, dve vrsti sira in kruh z maslom. Potem pa v hladilniku najdem še originalno zaprte močno pikantne feferone. Takoj sem s tresočimi rokami, kot kakšen cepec v abstinenčni krizi, odprl kozarec in si enega stlačil v usta. Močno kot hudič, sem si mislil, vendar sem skupaj z drugo hrano potem spraznil vsaj pol kozarca. Že ponoči sem šel enkrat pogret WC, zjutraj po kavi pa se od njega nikakor nisem mogel posloviti. Pa ravno sreda, ko jaz vozim otroka v šolo in vrtec.

Neugodno. OK, zatežim otrokoma, naj si lepo vse pripravita sama in se zbašeta v avto. Ko avto že vžgem in odpiram električna vrata, se z izgovorom, da sem nekaj pozabil, še enkrat poslovim od WC. Med vožnjo sem nekomu hvaležen za izum avtomatskega menjalnika, saj kolena tiščim skupaj kot kakšna odrasla najstnica, ki nekaj bi na način, da ne bi. Tudi potim se v kontekstu. Prav danes se starejšemu sinu zatakne pas in moram se sklanjati nazaj, da ga odpnem. Skozi šolska vrata najprej jaz, otroka pa trk za mano.

Na vrh stopnic ju že resno vodim, zakričim Levu, naj se preobleče in preobuje, jaz pa v deški WC nasproti razreda. In tako sem sinu posral šolo. "Oči, a boš samo lulal ali tudi kakal?" se zunaj dere Bor. Stopim ven med poglede mladih mamic, jebi ga, kaj pa delajo otroke pri dvajsetih, zadušim rdečico in z glasom spikerja v dokumentarcih rečem: "Sine, samo roke sem si umil ..." Ne bom več v podrobnosti, priznam samo, da sem potem še mlajšemu sinu posral vrtec, in ko sem pozneje končno sedel spet na svojem WC, tistem normalne velikosti, mi je začel trobiti še poštar. Bojda so zelo inteligentni ljudje v zgodovini neverjetno radi govorili o dreku. Z Mozartom na čelu. Mogoče pa obstaja korelacija med čilijem in inteligenco. Najbrž res, vprašanje pa, kakšna.