Ne vem, kako je pri drugih, vendar moj odnos do praznikov se je močno spreminjal s časom. Po neki sinusoidi, bi rekel. No, cosinusoidi natančneje.
In to še hitreje, kot je država menjavala njihova imena. Generalno gledano, vse težje sledim tako odnosu do praznikov kot njihovim spremembam Na primer, prav vsi sveti so tako metamorfirali v dan mrtvih, mrtvi potem v svoj lasten spomin, bojda pa nam grozi uradna vrnitev Bonifacijevih svetih mučenikov. Jebi ga ...
Moji prvi spomini sežejo v obdobje, ko sem se praznikov zelo veselil. Takrat sem, predvsem z očetom, preživel več časa, pa tudi celotna družina je bila več skupaj. Mamino družbo sem cenil manj, ker sem jo imel pač vedno na razpolago. Zelo krivično, vendar kaj pa otrok ve.
Sledilo je obdobje, ko nas je večina načrtovala, da se bomo razvili v svetovno uspešne vrhunske športnike. Zato so mi spremembe ritmov med prazniki, sploh pa odpovedi treningov, šle nepopisno na jetra. Naj ljudje praznujejo čez vikende, sem si mislil.
S prihodom v srednjo šolo mi je elektronika postala druga najpomembnejša stvar v življenju, takoj za športom. Kar naenkrat so mi dnevi, ko sem tudi dopoldne, pred treningom, lahko presedel v svojem doma zgrajenem laboratoriju, spet prišli prekleto prav in neizmerno sem se jih veselil. Torej, živeli prazniki in šole prosti dnevi!
S prihodom na fakulteto, osamosvojitvijo in spremembo zakonodaje sem postal novopečeni delodajalec. Seznam sovražnikov se je spremenil. Prazniki, bolniške, dopusti, PMS, porodniške in seveda prispevki in davki na plače. Kot mlad podjetnik, ki dela med petnajst in osemnajst urami dnevno in prenekatero noč predrema kar v pisarni, imaš seveda občutek, da so vsi proti tebi. No, povedano pošteno, te ta nikoli ne zapusti, samo navadiš se malo. Šele kasneje ugotoviš, da je vsa ta gonja okrog uspeha, ne le lastnega, temveč tudi nasploh, fiktivna in da se lastne sreče ne da privabiti z uspehi, temveč s povsem drugimi stvarmi. Kakorkoli, prazniki in dopusti so me resnično nervirali. Spet!
Potem se malo postaraš, vidiš, da so le redki ljudje drugačni od koncepta jebivetra, ki za minimalen input pričakuje maksimalen output. Ne ljubi se ti več v okviru svojega delodajalstva, ki pomeni še veliko več kot kreativno lansiranje vedno novih produktov, prodajne in poprodajne aktivnosti, lobiranje in strateško načrtovanje, biti še psihiater, zdravnik, zakonski in vzgojni svetovalec ter osebni zaupnik svojim zaposlenim. Prodaš veliko podjetje, zdizajniraš desetkrat manjše in poiščeš deklico, s katero ne greš rad le v posteljo, temveč se z njo tudi zbujaš. Za vedno, na primer. Če si dobro izbral, ta postane tvoja največja oboževalka in ti iz zveze naredi družino, iz žur hiše pa dom. In tu sem nekje. Sedaj ne bi imel le krompirjevih počitnic, temveč tudi paradižnikove, čebuljne, jabolčne in celo korenčkove. Samo da vidim njo in onadva dva škorca ob sebi.
No, kot vsaka stvar najbrž tudi to mine in nikar se ne čudite, če bom pri petinšestdesetih, ko me bosta otroka povohala samo še za božič in dan mrtvih, čemerno pisal o tem, da ta mladi razmišljajo samo o zabavi, delal pa ne bi nihče. Kakšni prazniki, v službe, lenobe preklete!!!
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec