Naš vsakoletni poletni dopust na barki se počasi izteka. Ko boste tole brali, bom sedel že za večjim računalnikom, v večji pisarni in v veliko večji gneči. V glavi se bo spet pretekala čorba vseh problemov, ki smo si jih ustvarili v sodobnem svetu. Razen če bom do takrat že vnebovzet. Tudi to se bojda dogaja. Čas je pravi.
Po eni strani se vedno težko ločim od poznega zbujanja v vedno novih divjih zalivih, srkanja kave in opazovanja morja milijardnih kristalov, v katero se potem vržeš. Raziskovanja novih rut in sidrišč, spoznavanja novih krajev, vsakodnevnega ribolova in novih iznajdb, kako ulov pripraviti na tisoč in en način.
Po drugi strani se po nekaj tednih vame začnejo naseljevati nemir, nestrpnost in želja po vsakodnevni akciji. Nekateri bi rekli, da sem permanentno uničen, okužen s tempom, delom, hiperkinetik in psihofizični adrenalinski odvisnik. Najbrž pa samo rad delam, kar pač delam. Rad spreminjam lastne ideje v fizične, virtualne ali abstraktne produkte. Z malo domišljije celo problemi postanejo zabava. Kot križanke, rebusi ali pasjansa. Kanček cinizma lahko smrtonosen strup za živce in posledično vse drugo spremeni v zdravo hrano za možgane.
Drži pa, da je bil letošnji dopust bolj stresen kot navadno. Za to je poskrbel naš novi član posadke, šestmesečni labradorec Rot. Že sicer smo ljudje, ki smo bili navajeni na nemške doge, zelo razvajeni lastniki psov. Doga dela, kar ji rečeš, nikoli ne uveljavlja svoje volje, je miren, razumevajoč, aristokratski pes. Kljub enormni velikosti je to najhvaležnejša pasja pasma. Zdaj pa mlad labro. Gajsten, svojeglav, trmast, prepričan, da je človeška rasa na planetu samo z enim namenom: da služi labradorcem. Hvala sreči je vsaj pameten in hitro učljiv. Stvari bi vseeno lažje tekle, če mali kožuhar ne bi menjal otročje dlake.
Tako nam je ves čas snežilo. Dlake povsod. Bolj ko jih pucaš, več jih je. Tako sem prva dva dni na Kubi sovražil pesek v bungalovu. Potem sem se predal in prinesel šest potovalk peska s plaže kar notri. Če mora biti pesek, naj bo pesek, sem rekel, ko sem imel peska do gležnjev. Skratka, pes je v prah sesul vse moje perfekcionistične možganske poškodbe in uzakonil red dlake. Drug problem je bil, da se nam je cepec, kljub izpiranju s sladko vodo, ponoči zgrizel in spraskal do živega. V petih letih plovbe mi še ni bilo treba k zdravniku zaradi otrok, evo, zdaj sem fasal sto milj oddaljenega veterinarja.
Kaj hočeš, nič ne pomaga. Ne gre za parcialne, temveč za globalno odločitev. Imaš psa ali pa ga nimaš ali še točneje, si pripravljen svojim otrokom omogočiti odraščanje s psom ali ne? Cena je namreč visoka. Pa ne tista v evrih. A ko ju gledam, kako z njim plavata, kako komunicirajo, kako ga učita in koga zjutraj najprej objameta, preprosto vem. Ne igrače, ne kolesa, ne električni avtomobili in ne potovanja ne morejo pri otrocih nadomestiti želje po psu. Niti papagaj, hrček ali potepuški maček. Tisti, ki nam je bil pes dan kot otrokom, bomo naredili pač vse, da ga omogočimo tudi svojim. Jebemti dlake ...
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec