Prejšnji teden sem naredil skoraj tisoč kilometrov po Sloveniji, ta teden sem bil dva dni v Zagrebu, v ponedeljek pa že za cel teden letim v Amsterdam. Do konca leta me čakajo še vsaj Italija, Nemčija, Srbija in še kaj se bo našlo.
Verjamem, da so ljudje, ki jim potovanja, tudi poslovna, zelo ustrezajo, meni pa se ljubezen do potovanj rapidno zmanjšuje že od tridesetega leta. Spominjam se, ko sva s prijateljem Vojcem, naj počiva v miru, v enem mesecu z različnimi airlinerji preletela dvojni obseg planeta, prišla domov, prepakirala in z avtom odšla za dva dni na Dunaj.
Najbrž smo si ljudje že po dojemanju rezidence zelo različni. Nekateri imajo bivališče, drugi dom. Prvim je vseeno, če ga najemajo, itak so čisto nesrečni, če dve leti preživijo v istem kraju, drugi povsod drugje pogrešajo toplino lastnega doma in prisotnost tisočerih lastnih kreacij v njem. Prvi se prilagodijo vsakemu okolju tako higiensko kot estetsko, drugi želijo vsako okolje čim hitreje prilagoditi sebi in so nesrečni, če to ni mogoče.
Imam prijatelja, ki ima v svojem novem stanovanju v Ljubljani že dve leti vse v kartonskih škatlah. V dnevni se lahko usedeta natančno dva, ker ni več stolov. Postelja je pravzaprav edini kos pohištva, ki ni pokrit s polivinilom. Pravi, da so njegov dom letališča, da ga osrečuje številka na računu, ne pa domača televizija, kamin in razvajen maček. Okej, vsak po svoje. Drži, da je še relativno mlad. Relativno v kontekstu z izjavo ene kolegice, prave dame, ki pravi, da je dandanes že vsak mulec čez štirideset.
Mogoče je pojav, da imajo ljudje vse raje bivališča namesto domov, neka logična posledica razvoja sodobne družbe, ki vodi v eno globalno vas. V tej globalni vasi potuješ, najprej sam, potem z družino, povsod, kjer te najamejo, ti priskrbijo bivališče, šolo za mularijo in rešijo problem mobilnosti. V takšnem kontekstu je posedovanje pravega doma ne le iracionalno, temveč tako organizacijsko kot tudi čustveno moteče.
Mogoče pa imajo zaljubljenci v teorije zarot prav in je vse skupaj le delček globalnega sužnjelastniškega načrta. Človek brez doma je namreč še veliko bolj vodljiv, ranljiv in dovzeten za vsa mogoča izkoriščanja. Sploh če si mu vsilil še nekaj kreditov in ga ujel na snobovske šole za mladež. Mogoče pa smo v nekaterih kar pomembnih stvareh, ki se pri nas veliko premalo izpostavljajo, v primerjavi z Evropo še kar normalna država ravno zato, ker se po razmerju najetih bivališč v primerjavi z lastniškimi z njo še ne moremo 'kosati'.
Kakorkoli, ja, sedim za staromodno, s prešanim usnjem pokrito mizo v svoji knjižnici, obdaja me skoraj tri tisoč knjig, na levi prasketa odprt kamin, na desni malo godrnja en labro. Kako naj se veselim marmornatih letališč s tisočerimi ljudmi, sejma in sestankov? Ampak 'što se mora nije težko', bojda pravijo Srbi. Mogoče pa potovanja vseeno ohranjajo agilnost in mladostno energijo. In potovanja, v nasprotju z veliko večino drugih stvari, ne pridejo k tebi. Ko boste tole brali, se zavedajte toplote lastnega doma in spijte domač čaj z rumom na zdravje nekoga, ki se na severu bori s kravatarji vsaj petih ras.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec