Nobena skrivnost ni, da veliko komuniciram z bralci svojih kolumn. Prvič se mi to zdi korektno, saj je pisanje avtorjev, katerih pisarije se javno objavljajo, neke vrste simbioza med piscem in bralci.
Brez pisca ne bi bilo tekstov in brez bralcev se teksti ne bi objavljali. Tudi pri knjigah je te komunikacije kar nekaj, čeprav gre za bolj prikrito in manj dinamično simbiozo. Dandanes, ko so stroški samozaložništva padli na nivo par večerij, se veliko izdajajo tudi knjige, ki se zelo malo ali pa sploh ne berejo. Vsaj ne v širši javnosti. Zakaj se mi takšno pisanje vseeno zdi pomembno?
Ko z bralkami in bralci izmenjujem maile, gre za zelo različne stvari. Veliko prejmem mailov, ki sploh ne pričakujejo odgovora oziroma je iz njih razbrati, da se piscu ne zdi verjetno, da se bom s tem ubadal. Veliko je pohval, potrditev tez, strinjanj z napisanim, prileti pa tudi kakšen ogorčen mail. O stvareh pač razmišljamo vsak po svoje. Imam tudi ducat bralcev, ki so se 'specializirali' za moje kolumne in vsako prečešejo po dolgem in počez, poguglajo, ali si nisem česa izmislil, in naredijo celotno študijo teme, ki jo obravnavam. Še posebej, če gre za kakšne malo težje ali občutljive stvari.
Dobim pa tudi veliko mailov, v katerih bralci, še večkrat pa bralke, razlagajo, da že dolgo razmišljajo, da bi sami napisali knjigo. Da imajo že leta in leta v glavi idejo, nekateri celo več idej, da jim možgani že leta premetavajo besede in stavke ter da se bodo zdaj, zdaj odločili, da začnejo pisati. Občutek imam, da je ljudi, ki se želijo zateči k pisanju, vedno več. Najbrž na to vplivajo povečujoče se osebne stiske, ekonomija, manjši občutek varnosti, v največji meri pa zanesljivo medsebojna odtujenost ljudi, ki so jo prinesli povečan tempo življenja, stresi in ne nazadnje družbena omrežja, ki prevzemajo funkcijo našega osnovnega medsebojnega komuniciranja.
Kakorkoli že, dejstvo je, da si lastnega pisanja želi vse več ljudi. V dialogu z njimi vedno ponujam enak nasvet: ne razmišljajte, ne odlašajte, preprosto začnite! Usedite se za računalnik in napišite prvih par stavkov. Danes! Napišite samo naslov in uvod. Naslov, ki bo še petkrat spremenjen, in uvod, ki bo še trikrat popravljen. Misli v glavi se izgubljajo, prihajajo nove, ideje odmirajo. V neskončnih hodnikih sinaptičnih povezav, ki tvorijo mikrovesolje naše nevronske mreže, se s svetlobno hitrostjo drveče misli in ideje težko ujamejo v dobro in logično besedno sintakso, spravite to na papir. Začeti je najtežje, potem stvari stečejo same. Kako hitro, ni pomembno, le da stečejo. Dokler ne začnete, ne steče nič. Začnite!
Kreiram vse življenje. Od tisočerih načrtov, elektronskih vezij, programov, mehanskih rešitev, novih orodij do nepremičnin vsem mogočih vrst, samo nobena kreacija ni tako prijetna kot pisanje. Občutek, ko se prepustiš svojim mislim, ko na papir zlivaš svoje ideje in občutke, je nepopisen. Po moje se tako počuti telefon, ko mu ugasneš brezžične povezave, mobilne podatke in zaslon ter ga priključiš na napajalnik.
Pisanje je brezčasno. Brezčasno, ali vas nekdo ta hip bere ali ne. Najboljše avtorje so itak začeli brati šele po smrti.
Erazem B. Pintar, kolumnist
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
