Eden od prenekaterih projektov, s katerimi sem se ukvarjal zadnji dve leti, je bilo sodelovanje v neki ekipi poslovnežev, ki je poskušala v Nemčijo prodati storitve določenih slovenskih podjetij. O slednjih ne bom pisal, čeprav sem spet spoznal, da smo zelo poseben narod. Tisto, kar je bilo zame res novo, je bilo spoznanje, da so v gradbeništvu, ki sicer ni ravno moje področje, svoj veliki svetovni pohod začeli Kitajci. Dobil sem občutek, da vse res velike projekte dobijo oni.
Prvič zato, ker je Nemčija v takšni ekspanziji, da tam ne moreš zaposliti niti upokojenega zidarja brez ene roke, ki bi govoril nemško, kaj šele, da bi bil res Nemec. Nemška gradbena podjetja delajo samo pri privilegiranih projektih, in to za nekajkratno ceno ostalih. Drugič zato, ker so veliko bolje organizirani, hitrejši in posledično najcenejši brez prave konkurence. Kako tudi ne? Nimajo pravih sindikatov, ki bi ščuvali delavce, hkrati pa jim odžirali plačo, kaj je mobing, ne vedo, organizacijska hierarhija je vsem jasna, poleg tega pa so močni, majhni, brez trebuhov in tridimenzionalno spretni kot opice. Brez težav delajo v treh izmenah pri vseh temperaturah.
Po svoje me veseli, da znajo prav Kitajci Evropo rešiti pred, najbrž že malo nekdanjo idejo Merklove in njenih podpornikov o umetni zagotovitvi novih Evropejcev, ki bodo opravljali fizična dela, ki jih 'staroselci' nočejo več. Veseli predvsem zato, ker se mi Kitajci zdijo boljša alternativa. Načeloma tako ali tako taborijo tukaj le, dokler so projekti, pa tudi če ne, so se pokazali kot neagresivni in integribilni. Tudi verskih težav, ki jih imamo že sami dovolj, ne prinašajo s seboj. Poleg tega so masovno zapopadli digitalne transformacije in se bodo nekoč sposobni sami zamenjati z robotiko, jo nadzorovati in servisirati. Nacija prihodnosti, nimaš kaj.
Že tako nisem nikoli razumel vrlih evropskih voditeljev, da jih zgodovina ni naučila, da so vse dosedanje vojne zakuhala takšna in drugačna verstva, religije in nacionalizmi vseh vrst in oblik. Če država že ne zna spodbuditi svoje mladeži, da bi namesto po telefonih in TV-jih malo skakali drug po drugem in vsak pridelal vsaj dva mala Evropejca, bi morala poskrbeti vsaj za to, da ljudi uvažajo z vseh področij sveta po nekem pametnem ključu. V trenutni sestavi manjkajo ravno Kitajci pa Tajci, Indijci in še mnogo nacij. V takšni luči bi ideja multikulti povsem drugače zadihala.
No, preden boste svoje trenutno znanje kitajščine, ki je verjetno omejeno na štos o avtobusni postaji – tuki čiči pa čaki – začeli resno nadgrajevati, bo treba še malo počakati, kako se bodo obrnile trenutne težave EU-ja, ki se množijo bistveno hitreje od povprečne EU-natalitete. Samo na Tajsko ne hodite preverjat, kakšni bodo vaši novi morebitni sosedje, saj vas tam zna resno zamikati, da vsa ta EU-sranja pozabite za sabo in zaživite novo življenje v neki družbi, ki še ni povsem izgubila kompasa, preprostih vrednot in pristnih odnosov med ljudmi. Duu laae dtuaa aehng duay na khrap!
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
