Erazem B. Pintar o večernem dogajanju v Ljubljani

31. 7. 2017 | Vir: Lady
Deli
Erazem Pintar

Center mesta. Simpatično zastavljen in prijeten dogodek ob obletnici neke lepe, poštene in uspešne podjetniške zgodbe prijatelja in njegove žene. Škoda, da v Sloveniji ni več takšnih.

Par viskijev, ki so mi družno žurali v želodcu, si je zaželelo družbo okusa cigare, zato sva s Tejo za pol ure smuknila iz hotelskega lobija na cesto. Poleg vročine, ki je prijazno butnila ob najina klimatsko preparirana obraza, naju je objelo druženje plesalcev salse, ki so Miklošičevo ulico spremenili v mikro Copacabano.

Usedla sva se na barska stolčka pri okrogli mizici in uživala v energiji, dobri volji in sproščenosti plesalcev, turistov, firbcev in celo gostinskih delavcev. Slednji so se sukali med kot ose žejnimi gosti, ki so že zdavnaj prebrodili fazi preračunljivosti in skoposti.

Vendar vzdušje ni trajalo dolgo. Kot bi odrezal, se je glasba utišala, par fantov pa je tako na hitro zvilo cestni 'parket', kot bi jih kdo brez hlač zasačil v ženini spalnici. Ambientne luči so ugasnile, namesto njih se je prižgalo nekaj tistih svetlo hladnih delavniških označevalnih žarnic.

Koliko denarja morate imeti, da vas nemške banke štejejo za bogate?

"Kaj se je dogaja?" sem pobaral natakarja, ki mi je pojasnil, da imajo dovoljenje samo do enajstih, potem pa morajo rajanje na ulici pospraviti. Nisem mogel verjeti. Kot skoraj Ljubljančana sva se pridružila zvedavim pogledom stotine turistov, ki so se najprej ustrašili, da gre za teroristični napad ali pa vsaj za odpoved elektroenergetskega sistema. Po tem, ko je prvi šok pojenjal, so tudi oni od natakarjev želeli pojasnila, za kaj gre. Večina njihovih obrazov si je nadela umeten nasmešek in v prostor je sevalo: "Pa ne me hecat?!"

Prekleti Ljubljančani, sem si mislil, na eni strani si želijo polne lokale, restavracije, visoke prodajne cene, kot se za prestolnico spodobi, po drugi pa bi radi v najbolj turistični točki v državi večerni mir. Hudiča, center je mišljen kot prizorišče poslov, zabave in turizma. Kdor si želi miru, naj se preseli v Škofjo Loko ali pa še malo naprej po Sevški ali Poljanski dolini. Kje je meja hipokrizije ljubljanskih rezidentov, ki od župana zahtevajo sodobno urejeno, lepo in privlačno mesto, po drugi pa si želijo, da turisti svoj denar kar nakažejo od nekje daleč, medtem ko na internetu občudujejo obljubljeno najlepše mesto na svetu.

Pri prejšnjih županih Ljubljane sem imel ves čas občutek, da bi jih morali preprosto zamenjati, zdaj imam občutek, da bi morali zamenjati Ljubljančane.

V življenju sem prežural cele noči na prostem v Miamiju, New Yorku, Riu de Janeiru, Londonu, Parizu, Moskvi, Bangkoku, Santa Domingu in še vsaj ducatu podobnih mest, pa se nikoli ne spomnim, da nam bi nekdo uro po nastopu mraka zaprl bare in ugasnil luči.

Najbrž ima center Ljubljane izjemno čudno rezidenčno sestavo. Le ta je absolutno prestara, njena kupna moč premajhna, najpogostejši življenjski stil je 'mama hotel do petdesetega' in najpogostejši pridobitveni koncept dedovanje. Ali drugače: večina teh ljudi sodi v province. Če si bo Zoki ali kateri njegov naslednik želel nadaljnjega razvoja mesta, bo moral najprej spremeniti njegovo rezidenčno sestavo. Sliši se komplicirano in grozno, v resnici je enostavno in na koncu so vsi srečni kot radio. Ob zagrnjenih zavesah, TV in miru.

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del