Erazem B. Pintar o zaslužkih na račun čiste izgube drugih ljudi

21. 4. 2017 | Vir: Lady
Deli
Erazem Pintar

Prejšnji teden je prišlo do nekega komunikacijskega nesporazuma in sem se tako spet znašel na enem MLM sestanku. Multi Level Marketing za tiste redke, ki vas niso že v osemdesetih posiljevali prodajalci čudežne posode, pozneje pa kar po vrsti amwayevci, herbalifeovci, lyonessovci, bhipovci in še desetine drugih hitrega zaslužka željnih nadobudnežev.

No, mogoče je bil ta sestanek celo nekoliko drugačen, saj sta drugače kot na prejšnje prišla dva povsem sposobna in normalna človeka. V bistvu se mi ju je zdelo škoda za ta posel. Pa ne škoda, ker je uspeh praktično minimalen. To večina sodelujočih sicer ugotovi na boleč način, vendar naj se vsak sam odloči, koliko je pripravljen tvegati na področju služenja lastnega kruha, mar ne? Škoda, ker se tega posla drži slaba karma. Ob tem, da v karmo sploh ne verjamem!

Tukaj karma imenujem psihološko dejstvo, da z leti postaneš podoben tistim, s katerimi se družiš. In kaj so skupne lastnosti navdušencev nad MLM? Najprej ta, da večinoma nimajo službe ali vsaj ne službe, v kateri bi bili uspešni in zadovoljni. MLM jim pomeni rešilno bilko. Obupance, četudi v zgodnji fazi, je namreč najlažje pridobiti v sekte vse vrst.

Naprej ugotovimo, da MLM-zanesenjaki v veliki večini niso visoko kreativni ljudje, polni znanja in zagona, kako bodo nekaj izumili ali proizvedli, temveč večinoma prodajajo enake populistične fraze in naučena podredja. Mogoče bi MLM-jevci morali ustanoviti svojo zbornico ali neke vrste cehovsko združenje, kjer bi se vsaj zmenili, da ne uporabljajo vsi povsem enakih argumentov tipa »v svoji sestavi imamo tudi eminentne zdravnike« ali pa »pri razvoju tega so sodelovali največji svetovni znanstveniki« in »skoraj ni vrhunskega športnika, ki ne bi bil naš potrošnik«. Vendar to je vse skupaj le uvod v 'slabo karmo'.

Koliko denarja morate imeti, da vas nemške banke štejejo za bogate?

Zadeva postane grda s podatkom, da iz vseh teh sistemov velika večina izstopi v manj kot letu dni, in to z relativno velikim finančnim minusom. To matematično pomeni, da so tovrstni sistemi samo bolj ali manj lepo oblečene Ponzijeve sheme, ki služijo predvsem širjenju oziroma pridobivanju vhodne marže od čim večjega števila naivnežev. Produkti sami in njihova realna prodaja sta v sistemih manj pomembna. To nas privede do edinega možnega zaključka: osnovna ideja je služiti na čisti izgubi drugih. In ljudje niso tako neumni, da se tega ne bi zavedali. Gre le za to, da so večinoma dovolj pokvarjeni, da jim je vseeno, samo da ne zgubijo oni. Obstajajo pravi lovci na MLM-sisteme, ki se v vsak sistem želijo vključiti čim prej, čim višje, ker vedo, da si bo samo peščica delila izgube velike večine. In kdo za vraga bi želel biti in delati v taki družbi?

Zadnjič sem v neki družbi razlagal, da je nesprejemljivo, da nekdo načrtno služi na nesreči in izgubah drugih. Če pa ta koncept naredimo za sprejemljivega, potem najbolje, da legariziramo prodajo ljudi po delih. Žrtve bodo bržkone trpele manj ali pa vsaj manj časa, zaslužki pa so tam še bistveno večji.

Zanimivo je še to, da po svetu že padajo prve obsodbe zaradi elektronskega piratstva, Ponzi s svojimi idejami pa še vedno soustvarja svetovno ekonomijo, pa nihče nič. Le zakaj?

Erazem B. Pintar, kolumnist

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del