Erazem B. Pintar ob prvem maju

Vir: Lady
1. 5. 2017

Še en praznik dela. Tujec, ki je v Sloveniji prvič, bi najbrž zaključil, da smo ena tistih redkih držav, ki delo tako cenimo, da smo mu namenili kar dva prosta dneva.

 No, tisti, ki si v tej državici poskušamo služiti vsakdanji kruh, vemo, da na žalost ali pa na srečo, kakor pač za koga, ni ravno tako. Tukaj so najbolj nagrajeni tisti, ki delajo najmanj. Vsaj v povprečju. Na prvem mestu so to kriminalci, na drugem goljufi, na tretjem pa legalna mafija, ki sliši na ime politika. Za njo pridejo vsi tisti, ki znajo prekleto dobro izkoriščati sistem z delom, na primer zdravniki, in potem še tisti, ki sistem izkoriščajo brez dela, simulantje, bleferji in hipohondri.

Sledijo tisti, ki so si poiskali službe tam, kjer se pravzaprav ne ve, kaj delaš, tvoji delovni rezultati so nemerljivi in odpustijo te lahko zgolj teoretično. Pa tudi to ne, če voliš zmagovito opcijo. Katero, ni več pomembno.

No, na koncu seznama, urejenega po količniku med vloženim delom oziroma znanjem in plačilom, so vsi tisti, ki nikjer niso prisesani na proračun. Ljudje, zaposleni v gospodarstvu, podjetniki in samostojni podjetniki. Osebno mislim, da jo najslabše odnesejo zaposleni v proizvodnjah, saj odkar nam veliko večino vsakdanjih stvari naredijo poševnooki, tega nihče več ne ceni. Tito gor ali dol, čutil, verjel ali samo znal, dejstvo je, da je bil edini in zadnji politik, ki je dejansko cenil in nagrajeval delavski razred. Ni čudno, da ga mnogi še zdaj pogrešajo.

Opazimo lahko torej, da je bučno dvodnevno praznovanje dela čista hipokrizija. Tipično človeško. Nekaj poudarjati, klobasati, poveličevati, delati pa nekaj povsem drugega. No, ker najbrž ni za pričakovati, da bo kakšen politik predlagal praznik korupcije, nedela, kraje, goljufije ali uspešnih iskalcev lukenj v sistemu, bomo verjetno še naprej ostali s svojim praznikom dela. Tudi prav.

Sam praznik že dolga leta preživljam na čolnu. Pozna pomlad je že v osnovi čas, ko navtiki vzdržujemo, čistimo in dograjujemo svoja plovila. Kaj je lepšega in bolj poštenega kot praznik dela počastiti z delom. In to ne s kakršnimkoli delom, temveč z delom, ki je obenem tudi veselje, hobi in sprostitev.

Ker so pravi navtiki veliko pogosteje kronični delomani kot pa lenuhi, se marine ob prvomajskih praznikih spremenijo v človeška mravljišča domačih serviserjev, čistilcev, pleskarjev in vseh drugih vrst mojstrov, ki od sončnega vzhoda do zahoda brkljajo po barkah, zvečer pa ob polomljenih hrbtih in kakšnem viskiju ali pivu ponosno opazujejo rezultate svoje dela.

"Mama mi je celo življenje žugala, da če ne bom pridno hodil v šole, bom praznil gnojnice. Potem sem naredil vse šole in evo me tu, praznim gnojnico," se 'pritožuje' sosed par bark naprej, ki mu je počil rezervoar za odpadne vode.

Praznik dela se je rodil v obdobju, ko je velika večina ljudi delo povezovala samo z negativnimi občutki. Kako tudi ne. Skozi čas nam je na krilih napačne percepcije svobode in favoriziranjem pravic pred dolžnostmi uspelo doseči še drug ekstrem. Živel praznik dela torej, pa kakorkoli že kdo to vzame.