Svet je vedno deloval in še deluje na krilih pogruntavščine, da imajo ljudje radi predvsem stvari, ki so nove. Ne govorim le o novih oblekah, nakitu, očalih in kozmetiki, kjer večji del ljudi sprejema igro ovčk in pastirja, ki ga ironično najdejo v parih zdolgočasenih svetovno znanih gejih, ki sami več ne vedo, kaj še bolj butastega naj se spomnijo in koliko koke bo treba, da bodo izpadli kreativni. Govorim tudi o notranji opremi, športni opremi, avtomobilih in še marsičem, kar se pravzaprav po krivici zgrinja na odpade.
Ko sem skoraj pred 20 leti kupoval svoj prvi čoln, so mi navtični kolegi svetovali, naj bo predvsem čim bolj nov. Dvajset let starejši izkušen morjeplovec pa mi je dejal, naj bo plovilo staro vsaj nekaj let. Fino je, če nekdo drug poplača vse poporodne težave in otroške bolezni. Nasvet je bil dober, vendar se v zgodbi, da je dobro imeti določene stvari tudi stare, skriva še mnogo mnogo več...
Ne bom pozabil, kakšen psihološki komfort me je objel, ko sem si za letališči v Portorožu in Krku kupil dva stara lebarona. Kabrioleta z usnjeno notranjostjo in petimi sedeži sta v svojem času delovala avantgardno, 20 let pozneje pa sem vsakega kupil za 500 evrov in ju sam poštimal, da sta bila vozna in zanesljiva.
Njun namen je bil, da sem imel na letališčih, kamor sem tedensko letel, urejen prevoz. Zaradi hudega poslabšanja vremena sem bil letalo včasih primoran pustiti na letališčih, v Ljubljano pa sem se vrnil z enim od teh avtomobilov. Potem sem se z njimi kar vozil po Ljubljani, saj ni večje svobode, kot se je voziti z avtom, ki bi se ga že vsak znebil. Puščaš ga odklenjenega, strehe ne zapiraš, ne skrbi te, da ti ga bo kdo podrsal, zapelješ čez vsak robnik in luknjo ter pobereš tudi štoparja, ki se ni stuširal že tedne. V poletnih mesecih, ko so primeri, da moram kje pobrati še kakšnega kravatarja ali pa bančnico v kostimu za jurja, zminimizirani, tak avto prav pogrešam.
Vedno sem menil, da moraš stvari, ki jih imaš, tudi uporabljati. Imeti do njih odnos in pokazati občutek, vendar uporabljati. Na polno! Sicer bolje, da jih nimaš. Tako tudi delam. Vendar vseeno nisem povsem imun za zadržanost pri uporabi novih stvari, kar je povsem skregano z logiko. Če že, bi moral človek bolj paziti na stare stvari, saj se lažje pokvarijo kot nove. Ne trdim, da bi bilo treba novo kosilnico trikrat namerno skotaliti globoko po bregu, da bi do nje izgubili rešpekt, samo vseeno se je fino zavedati udobja, ki nam ga ponujajo rabljene stvari.
Najbrž se zato pri meni počutijo vsi tako sproščeno in domače. Stare usnjene sedežne, parket, ki so ga drsali že štirje psi in dva mulca, stene, ki bodo na beljenje počakale, da otroka ugotovita, da freskantstvo ni njun poklic, in kamini, ki so v nebesa poslali že na stotine kubikov drva. Starih stvari ni treba menjati a priori. Ljudje so prepogosto obremenjeni z nauki malomeščanske hohštaplerije, kar je najbrž še slabše kot tistih nekaj, ki se dejansko lahko dolgočasijo v družbi z lastnim snobizmom. No, ne zapopadite ideje preveč. Nisem pisal o predpražnikih, čevljih in zobnih ščetkah. In še o čem ...
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču