Tole spet pišem iz svoje morske pisarne. Z barke torej. Kot vsako leto smo jo s prijatelji konec avgusta mahnili na ribolov. 'Momačko', radi slišijo oni, ali po moško, bi rekel jaz, ki sem mnenja, da od sosedov z Balkana že tako in tako pobiramo preveč izrazov in glasbe. In navad na žalost.
Lov nasploh je bil še pred kratkim ena od najbolj cenjenih, spoštovanih in posebnih stvari naše rase in kasneje družbe. Nekje na poti v sodobno družbo se je to degeneriralo. Če brutalno poenostavim, so lovci postajali vse slabši ljudje. Vedno manj so lovili za hrano, vedno več za trofeje in denar. Lov je iz lepega športa, polnega tradicionalnih vrednot, spoštovanja do narave in živalskih vrst, zadrževanja osnovnega stika s tem, kdo sploh smo in od kod izhajamo, prevečkrat postal zatočišče primitivcev, šminkerjev in zaslužkarjev.
S tem povezano, zaradi tega, ali pa mogoče sploh ne, so se na drugi strani družbenega dojemanja nas samih in lastne okolic, formirale horde ljudi, ki obsojajo vsakršen lov. Na krilih popolnega nepoznavanja tematike in verižnih dezinformacij bi seveda prepovedali vse. Tipično za ljudi. Iz dejanskega problema namesto racionalne rešitve splesti še eno romantično ideologijo.
Ker nekateri pokvarjenci iz zabave in želje po trofejah pobijajo zaščitene živalske vrste, bi bilo treba prepovedati lov generalno in razpustiti lovske družine. Po njihovem gre itak le za skupine oboroženih pijancev. No, s tem drugim delom sicer najbrž koketira tudi še nekaj manj radikalnih ljudi.
Ker živali trpijo med vzrejo in še bolj med transporti, je prva in najboljša rešitev omenjene množice kvazi romantičnih nadobudnežev prepoved uživanja mesa. Takšni načini pristopa k reševanju problemov seveda vodijo v svet prepovedi. Na določenih področjih, ki zaradi bujne domišljije nekaterih pač malo prehitevajo, v mislih imam prvenstveno vse mogoče zakonodaje, lahko takšno prereguliranost že pošteno občutimo. Svet pač nikoli ni trpel zaradi lenobe pametnih, vedno zaradi pridnosti neumnih.
Ribolov s podvodno puško oziroma podvodni ribolov je najbrž najbolj časten način ribolova. Za vse, kar moraš narediti, da uloviš ribo, imaš vedno znova na voljo le en vdih. En vdih za tavanja v globinah, iskanja, čakanja in zasledovanja. En vdih med življenjem in smrtjo ribe. Prepogosto tudi lovca. Drage moje, opazile boste, da se s podvodnim ribolovom ukvarjajo samo pravi moški. V tej družbi ni rev, scaganih šminkerjev, kastriranih copat in 'ženske' polovice gejev. Podvodni ribolov, kot sicer še marsikateri drugi šport, zahteva moža in pol. Pa ne mislim na Čarlija.
Včeraj je bil spet dober ulov. S fanti smo pred večerjo na čolnu z viskijem nazdravili Pozejdonu in se, tako kot delfini v Štoparskem vodniku, zahvalili za vse ribe. Danes je nov dan. Skok v vodo, travarica, kava, piškoti Domačica, zajtrk in potem spet en dolg, neskončen vdih ... svet, radi vas imamo!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču