Erazem B. Pintar: Razmislek o sodobnih starših in otrocih

Vir: Lady
5. 7. 2017

Danes popoldne sem sedel v bližnji restavraciji na kosilu z dvema tečnima in zdolgočasenima tipoma. Ni jima bila všeč hrana, težila sta, da jo dolgo nosijo, prti so bili smešni, stoli prenizki in neki gost za sosednjo mizo je imel bojda neverjetno veliko glavo. Najbolj je bilo moteče, da ni bilo čutiti nobene hvaležnosti, da lahko jemo v restavraciji, da lahko sploh jemo in da ju nekdo tja povabi ter plača kosilo.

Situacija bi bila najbrž manj grozna, če ne bi šlo za moja lastna sinova. Prekleta mularija ne ceni nobene stvari na tem svetu več. Prekleta mularija ali prekleti mi starši?

Nikoli ne bom pozabil, ko mi je kot osemletnemu otroku oče enkrat na vsakih par mesecev rekel, naj se po pouku usedem na petnajstico in pridem k njemu v službo. Že če me je peljal samo na pomfrit nasproti Name, sem mislil, da sem najsrečnejši mulec na svetu, če sva zavila v Parmo na pico, se mi je pa kar mešalo. Še dneve sem razmišljal o tem, kako fejst očeta imam, da me povabi na pico. Enako je bilo z igračami, sladkarijami, bicikli, vožnjo za avtom ali morjem. Otroci smo vsako stvar zares cenili in nič čudnega, da se teh stvari spominjam še po 40 letih.

Sodobni starši bitko za ohranitev preprostosti pri svojih otrocih in s tem preprostih in iskrenih veselj izgubljamo. Tudi tisti, ki zavestno ne filamo otrok s tonami igrač in sladkarij, tisti, ki jim ne uresničujemo vsake kaprice, in tisti, ki vemo, da se delovne navade pri otrocih privzgajajo pri treh, in ne pri tridesetih letih, kar poskuša prakticirati velik del staršev. Najbrž je težko otroke vzgajati v smeri, da osrečujejo preproste stvari, če svet ni več preprost. Naslednje vprašanje pa je, ali jim s tako vzgojo sploh delamo pravo uslugo ali je ta bolj medvedja. V skromnost itak nisem nikoli verjel, vedno sem jo videl predvsem kot zaviralo osebnega in splošnega razvoja. Kdor je z malim zadovoljen, velikega vreden ni. V preprostost pa vedno sem, vendar bo tudi ta stara človeška vrednota očitno romala na karakterna pokopališča sodobne družbe. Ali smetišča.

Lahko otrok, ki bi mu po nekem čudežu vcepili koncept preprostosti, sploh še prosperira v sodobni mestni družbi? Se lahko normalno integrira, si izbori svoje mesto v sodobnem šolskem sistemu in samozavestno ter suvereno vstopi na trg dela? Ali ga bodo na vsakem koraku pohodili napumpano prepotentni povzpetniki, ki nimajo nobenega odnosa do česarkoli? Težko reči, vendar, po izkušnjah iz zgodovine, gre razvoj vedno naprej, vedno v nekaj novega. Dobro ali slabo, zadrogirana odvisnost razvoja so spremembe.

Najbrž bo, kot pri veliki večini stvari v vesolju, najboljša neka srednja mera. Po eni strani zagovarjanje vsaj osnovnih klasičnih vrednot in po drugi previdnost pred zagrizenim in ireverzibilno destruktivnim pristopom. Smo del sveta, ki odhaja, in oni del tistega, ki prihaja. Tudi za nas so govorili marsikaj, pa se je kar izšlo, mar ne? Ko te življenje oprta s krediti, starševstvom in še rezervnim paketom odgovornosti, postaneš pač drug človek. Človek, ki bi mularijo rad učil živeti. No, v restavracijo mulca kljub vsemu par tednov ne gresta!