Še iz časov, ko so bili poleg bogov veselja, ljubezni, zdravja, pustolovščin, bojevanja in še nekaterih, ki z mano držijo še dandanes, tudi finančni bogovi moji frendi, imam veliko premožnih prijateljev.
Pa ne da bi jih kdaj posebej izbiral, saj sem že takrat v prekomernem bogastvu videl prej hendikepe kot dobrobit, pa naj si gre za družbene vplive ali čisto osebne zgodbe. Podobni ptiči pač skupaj letijo in kakorkoli sem bil vedno dostopen, družaben in prijazen do vseh slojev ljudi, te že posel, šport in kulturna plat življenja porivajo v kroge uspešnih in posledično bogatih ljudi. Tistih, pri katerih bogastvo ni imelo nikakršne sposobnostne ali celo legalne osnove, sem se pa itak izogibal že na daleč in še jih še danes. Že tako je načeloma težko in naporno prenašati bogatune, če pa so to loto dobitniki, dediči ali kriminalci, pa skoraj nemogoče. Verjemite.
O tem, da tako kot denar oziroma bogastvo nista neposredno povezana s srečo, nista niti z nesrečo, sem že pisal. Vendar kaj je tisto, kar pri povsem srečnem, ustvarjalnem človeku, polnem veselja, hobijev in radosti, spremeni denar in iz njega naredi vzvišenega nečimrnega nergača, h kateremu sreča le redko zaide le še na čaj, pa tudi precej hitro odide?
Pravilen odgovor je seveda ta, da se sreča skriva v kreaciji. Vendar je prepovršen. Gre za to, da velike in male kreacije ne osrečujejo premo sorazmerno. Gradnja velikega hotela s petsto sobami je mega kreacija, vendar ne taka, ki bi pravzaprav posebej dobro permanentno osrečevala. Najbrž zato, ker je človek, ki to vodi ali financira, na eni strani distanciran od vseh luštnih mini kreacij v tem projektu, na drugi strani pa strelovod za vse mega probleme. Ti problemi mu časovno in energijsko preprečujejo realizacijo mikro kreacij. Ne vem, skuhati večerjo iz gob, ki jih sam nabereš, naučiti nekaj novega svojega psa, narediti novo orožje otroku, v avto namontirati neko novo elektronsko kramo, posaditi vrtne jagode, narediti nov podstavek za smeti, popraviti hčeri računalnik in pipo v kuhinji in še in še.
Ugotovimo torej lahko, da permanentno osrečujejo le mikro kreacije. Tako pač delujejo možgani. Še zadetki, ki jih osrečuje le in samo trava, le-to absorbirajo čez cel dan v relativno majhnih odmerkih in ne dve kili enkrat mesečno.
Z mikro kreacijami pa imajo zelo premožni še eno težavo. S finančnim uspehom se namreč pri večini pojavi neki občutek, da so postali prepomembni, da bi se morali ukvarjati z majhnimi stvarmi. Tako, četudi bi jim čas to omogočal, nikoli več nič na naredijo sami. Za vsako najmanjšo stvar, ki jo potrebujejo, nekoga pokličejo, če gre za ponavljajočo se zadevo, pa nekoga zaposlijo. V bistvu se načrtno distancirajo od vseh malih kreatorčkov zadovoljstva in se tako samokastrirajo na srečo.
Nauk zgodbe seveda ni to, da se bogastva branite kot hudič križa, temveč to, da ne glede na kapital, imetje in 'pomembnost' zadržite mala veselja in male hobije. Sreča je tudi strup in se torej skriva v majhih flaškah!
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del