Erazem B. Pintar: Večine otrok ne veseli prav nič, razen telefona

Erazem B. Pintar: Večine otrok ne veseli prav nič, razen telefona (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Lady
4. 9. 2017

Staršem sem res hvaležen za celo vrsto stvari. Ko včasih poslušam druge govoriti o starših, se prvega in v življenju najbrž najpomembnejšega privilegija še globlje zavedam. Roditi se finim staršem namreč. Finim zame pomeni prizemljenim, liberalnim, vendar odgovornim, uspešnim, vendar ne zagrizenim, ne preveč, pa vseeno dovolj norim, da se dogaja, in z vsaj toliko smisla za humor, da sebe in svojega starševstva ne jemljejo preveč zares. Tako kot ostalega sveta ne. Zahtevno? Najbrž. Dobil!

Zanimivo je to, da sem jim še bolj kot za to, kar sem od njih dobil, hvaležen za tisto, česar nisem. Tako vzgojno, psihološko kot materialno. Problem otrok v našem prostoru in času je v stvareh, ki jih dobijo, in ne v tistih, ki jih ne. Na vseh treh omenjenih področjih. Če otroku vse kupiš, ne naredi ničesar sam, če zanj vse postoriš, se ničesar ne nauči, in če se z njim neprestano ukvarjaš, postane razvajen, domišljav, egoističen, egocentričen psihološki terorist, ki ne ceni ničesar, le ves čas s svojimi kapricami maltretira okolico. Če je do psihičnih motenj pri otrocih na pohodu industrijske revolucije prihajalo predvsem zaradi pomanjkanja starševske ljubezni in pozornosti, je danes ravno nasprotno.

Še pes, kaj šele otrok, potrebuje čas, ko je sam. Sam, ne pa tudi osamljen. Takrat se zaigra, umakne v svoj svet in razvija kreativnost. Če otrok tega ne zmore, smo nekaj že zamočili in se je treba potruditi, da ga na to napeljemo. To, da ga šestkrat na teden vozimo po dogodkih, delavnicah, živalskih vrtovih in lutkovnih predstavah, pač ni prava rešitev. Razen če delate na egocentričnem narcisoidu, ki bo srečen le v množici ritolizniških oboževalcev in novinarjev ter uspešni politični karieri. Morebitna podobnost z nekaterimi je seveda zgolj naključna.

Povprečen slovenski mestni otrok torej najprej faše dva ultra vzhičena starša in kmalu za tem še dve babici ter vsaj enega dedka, ki poskušajo zapolniti vrzel, odkar sta bivša razmnoževalna navdušenca ugotovila, da nista za skupaj. Potem nastopijo varuške in vzgojiteljice. Na vseh dogodkih in druženjih so najete animatorke, da se kak mulec slučajno ne bi česa spomnil sam. Za športne aktivnosti skrbijo panožni in kondicijski trenerji, po potrebi športni psiholog. Po nekaj razredih osemletke se na nikoli odrezano psihološko popkovino priključijo še inštruktorji za 'težke' predmete in socialne delavke, ki imajo nalogo globoko iz otroka izvleči, kaj ga sploh veseli naprej. Medtem večine otrok ne veseli prav nič razen telefona, socialnih omrežij in tablet, ki jih prodaja mulec z najboljšim kolesom pod blokom. Edino za to namreč nimajo niti mentorja niti animatorja. Celo malo prepovedano je. Čista poezija!

"Bova vzela animatorko?" me vpraša Teja, ker se pripravlja rojstnodnevna zabava starejšega sina. Otroške animatorke, nekje spotoma je to postal poklic, pošiljajo maile že tri tedne. Okej, v določenih primerih to celo podpiram. Tam, kjer gre za dogodek, namenjen odraslim. Poroke, pogrebi, visoke obletnice, skupinski seksi in podobno. Naj nekdo čuva mularijo. Rojstni dnevi otrok so nekaj drugega. Če se ne znajo zabavati sami, naj si voščijo in gredo vsi lepo domov. Lahko pa naredim vsem frače in priskrbim par veder kamenja. Tako, da vidim, ali se znajo igrati, kot smo se mi. In če so starši tako kul, kot so bili naši ...