Erika Oblak: Gobe šitake iz kavnih usedlin

Oblakova deluje v okvirih društva Ekologi brez meja, ki se je javnosti vtisnilo v spomin z akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, in se strinja, da je marsikaj še daleč od idealnega. A hkrati pove, da na stvari, ki so dobre, radi pozabljamo.

»Življenjski slog številnih se je v dobrih 15 letih, odkar sem se začela ukvarjati z okoljsko problematiko, zelo spremenil. Veliko ljudi ravna do okolja prijazno, ukvarja se z vprašanjem ekološko pridelane hrane, ne razsipava po nepotrebnem z energijo ... Tudi majhne vsakdanje odločitve postajajo za številne pomembne. Tako so se na primer namesto nekdanjih plastičnih že kar dobro uveljavile nakupovalne vrečke iz blaga, zdaj pa poskušamo spodbujati njihovo uporabo tudi pri nakupih sadja in zelenjave. Tako kot drugje se začnejo tako obnašati najprej najbolj senzibilni ljudje, tem se sčasoma pridružijo še drugi, premaknejo se podjetja in čez čas postane stvar nekaj vsakdanjega.«

Bistvo je v preprečevanju

Oblakova pri Ekologih brez meja koordinira program Zero Waste.

»Gre za globalno gibanje z dobrimi 20 leti tradicije,« pojasnjuje, »in z idejo, da poskušamo čim več komunalnih odpadkov, torej odpadkov, ki nastanejo v gospodinjstvih, vrniti v tehnološke in naravne kroge kot surovino. Po drugi strani pa moramo čim bolj umno uporabljati naravne vire ‒ izdelke moramo začeti izdelovati tako, da jih lahko popravimo in ponovno uporabljamo, ali tako, da jih je mogoče preprosto reciklirati. Poskrbeti moramo torej predvsem za to, da je odpadkov čim manj.«

Navede primer mobilnih telefonov, ki bi lahko bili narejeni tako, da bi jim pokvarjeno komponento zlahka zamenjali, namesto da zavržemo cel aparat. Na vprašanje, koliko so proizvajalci sploh dovzetni za take zamisli, saj jim to najbrž zmanjšuje dobičke, Oblakova pravi: »Nekateri začnejo to uvajati zaradi svoje filozofije, lahko gre tudi za iskanje tržnih niš, za način promocije izdelkov, za zniževanje proizvodnih stroškov ... Seveda pa to ne gre z danes na jutri, spremembe pač zahtevajo svoj čas.«

Slovenija je s 432 kilogrami komunalnih odpadkov na prebivalca na leto (podatek Eurostata za leto 2014) boljša od evropskega poprečja, ki znaša 475 kilogramov.

»Želimo si, da bi tudi v prihodnje obdržali razmeroma majhno količino odpadkov in velik delež recikliranja in kompostiranja, ki znaša 61 odstotkov, s čimer smo druga najuspešnejša država v Evropi,« pravi. »Nemčija je s 64 odstotki najboljša v recikliranju in kompostiranju, ampak pri njih nastane veliko več, 618 kilogramov odpadkov na prebivalca na leto. Po drugi strani jih v Romuniji, na Poljskem in v Latviji proizvedejo manj kot 300 kilogramov, kar pa žal ne pomeni, da so te države boljše, saj velik del odpadkov, v Latviji kar 92 odstotkov, odložijo.«

Majhni in izjemno učinkoviti

Slovenija je po teh kazalcih torej dobra, a možnosti za nadaljnje izboljšave seveda so. Zgleda vredne so zlasti nekatere manjše skupnosti. Kot primer dobre prakse navede Oblakova Capannori, majhno severnoitalijansko občino s 25 tisoč prebivalci.

»To je prva Zero Waste občina v Evropi. Zdaj reciklirajo že 85 odstotkov vseh komunalnih odpadkov, predvsem pa je navdušujoč podatek, da so količino odpadkov zmanjšali za skoraj 40 odstotkov. Zlasti veliko so se ukvarjali z vprašanjem mešanih odpadkov. Izkazalo se je, da je v njih zelo veliko kavnih kapsul. Te so sestavljene iz plastike, aluminija in kavne usedline, ki so vsaka zase sicer reciklabilne sestavine, a jih ni bilo mogoče uspešno ločiti. Napisali so prijazno pismo proizvajalcem, med njimi tudi korporaciji Lavazza, v katerem so pojasnili, da jim prav kavne kapsule onemogočajo še večje uspehe pri reciklaži. Proizvajalci so se odzvali ‒ eden je razvil kapsulo brez embalaže, drugi tako za večkratno uporabo, tretji pa jih je začel pakirati v dejansko biološko razgradljivo embalažo.«

A v Capannoriju so šli še korak naprej. Otroci so začeli zbirati kavne usedline in poskušali napraviti podlago za gojenje šitak. Ker je bil poskus uspešen, so ustanovili podjetje, ki iz zbrane usedline izdeluje to podlago in jo prodaja. Zdaj se ukvarjajo z raziskovanjem možnosti, da bi jih začeli uporabljati še v kmetijstvu. Možnosti za koristno izrabo odpadkov so torej tudi tam, kjer se na prvi pogled morda zdi, da ni več mogoče nič narediti.

Težave pri embalaži

Kar se tiče ločenega zbiranja, smo v Sloveniji po besedah Oblakove naredili v desetih letih izjemen napredek.

»Od ene najslabših smo po stopnji ločevanja prišli med tri najboljše države v Evropi. Ljubljana je po raziskavi evropske komisije med vsemi 28 prestolnicami držav Evropske unije celo najboljša. Kar nekaj mest v Sloveniji, naj onemim na primer Vrhniko, je v tem pogledu zelo naprednih. Tam so že pred leti začeli z ločenim zbiranjem odpadkov in razmišljati na način Zero Waste.«

Oblakova pravi, da z reciklažo stekla in kovin nimamo težav, da pa nam gre slabše pri plastiki. »Zbrane plastične odpadke je treba natančno sortirati, saj gre za različne vrste plastik. Pri tistih, ki imajo reciklirane visoko vrednost, ni težav, slabše je pri vrstah plastike, kjer tega motiva ni. Pri sortiranju smo za zdaj še slabi. Zato pride do absurda, da izvozimo slabše sortirano plastiko, nato pa uvozimo reciklat, pridobljen iz nje.«

Slovenija ima, med drugim, precej rezerv na področju zakonodaje.

»Problem je zlasti odpadna embalaža. Pri nas se za ravnanje z njo plačuje tako imenovana embalažnina; dolžni so jo plačevati proizvajalci embalaže in trgovci, če jo proizvedejo več kot 15 ton na leto. Vendar smo pri nas najbrž edini v Evropi, kjer del tega denarja ne gre tudi tistim, ki so zakonsko dolžni embalažo zbirati, torej občinskim komunalnim službam. Te so zbrano embalažo dolžne brezplačno predati podjetjem, ki se ukvarjajo s tem. Ker komunalna služba nima nobenega zaslužka, ni motivirana, da bi spodbudila ločeno zbiranje embalaže, in tudi ne more nagraditi ljudi, ki to delajo. Poleg tega stroške, ki jih imajo z embalažo, razporedijo prek položnic na gospodinjstva.« Ali se bo zakonodaja v doglednem času spremenila, ni jasno.

Fosforjev krog

Kot regija Oblakovo zlasti navdušuje flamski del Belgije.

»Flamci imajo zelo dobro organizirano ločeno zbiranje in recikliranje embalaže. Uspešni so tudi pri kompostiranju tako v gospodinjstvih kot v malih lokalnih kompostarnah.« Na tem področju Slovenija še precej zaostaja za najboljšimi.

»To je pomembno tudi zaradi fosforjevega kroga,« pove in pojasni za kaj gre. »Fosfor je snov, ki jo nujno potrebuje vse živo na planetu. Težava pa je, da smo z intenzivnim kmetijstvom porabili skoraj vse razpoložljive naravne zaloge fosforja v tako imenovanih fosfatnih skalah. Te so edini vir fosforja, saj ga umetno ne znamo pridobivati. Ob tako intenzivnem kmetijstvu, kot je zdaj, ga je le še za okoli 70 do 120 let.«

Fosfor je v vseh bioloških ostankih, v odmrlem rastlinju, ostankih živali in v iztrebkih, a se iz njih le deloma vrne v naravni krog.

»V centralizirane čistilne naprave se stekajo tudi agresivna čistila iz industrije, hotelov in gospodinjstev, ostanki fitofarmacevtskih sredstev, antibiotikov, ki prek urina pridejo v kanalizacijo ... Zato blata iz čistilnih naprav ni mogoče uporabiti v kmetijstvu in fosforni krog se ruši.« Kompostiranje je torej pomembno tudi zaradi fosforja in njegove vloge v živem svetu.

Sežigalnice so preteklost

»Ne, temu zelo nasprotujemo,« pa odgovarja na vprašanje, ali bi lahko bile sežigalnice, ki na Dunaju pokrivajo pomemben del potreb po energiji, dobra rešitev za nereciklirani del odpadkov pri nas.

»Sežigalnice so preživete.« Zato obstaja več razlogov. Prvi je ta, da to ohranja linearni sistem gospodarstva.

»Mi podpiramo krožno gospodarstvo, pri katerem se surovine iz izdelkov reciklirajo ali kako drugače vrnejo nazaj v tehnološke in naravne tokove. Tako nam ni treba izčrpavati že tako in tako vsej bolj siromašnih naravnih virov.«

Energija, pridobljena s sežigom odpadkov, je, kot kažejo izračuni, slaba odločitev.

»Preprečevanje nastajanja odpadkov pomeni veliko večji prihranek energije, kot pa je dobimo z njihovim sežigom. Upoštevati moramo, koliko energije je bilo vloženo v proizvodnjo in transport nekega izdelka, koliko vode in ne nazadnje človeškega dela ... Pa tudi toplogredni ogljikov dioksid in različna druga onesnaževala, ki nastanejo pri sežigu. Po Evropi, kjer poskušajo čim več odpadkov reciklirati, so že zdaj zmogljivosti sežigalnic izkoriščene le deloma, v prihodnje pa bodo še manj.«

Pritiskov za gradnjo sežigalnic, ki so bili v preteklosti pri nas zelo močni, saj je bil to donosen posel, je že zdaj manj. »Glede na usmeritev zakonodaje Evropske unije, ki spodbuja recikliranje in ki ji morajo slediti tudi nacionalne zakonodaje, bodo ti pritiski postali brezpredmetni,« pravi Oblakova.

Od spodaj navzgor

Se pa obrača že tudi v industriji. Kot zanimiv primer velikega poslovnega sistema, ki spreminja svojo smer proti trajnostnemu poslovanju, navaja nizozemskega velikana Philips.

»Philips je začel prodajati svetlobne storitve, ne več žarnic. Pred kratkim so na primer njihovi strokovnjaki opremili letališče v Amsterdamu ‒ ogledali so si ga, predlagali in izpeljali namestitev optimalne osvetlitve. Letališču zaračunavajo mesečno najemnino svetlobne storitve, pri čemer so, prav nasprotno kot proizvajalci žarnic nekoč, motivirani, da se te kvarijo čim manj. Tako imajo manj dela in manj stroškov.«

Ena od stvari, s katero se Erika Oblak s sodelavci trenutno ukvarja, je pilotni projekt z enim od blejskih hotelov, saj je turistična panoga, kot pravi, v pogledu odpadkov zelo podobna gospodinjstvom.

»Bled, ki ima osem tisoč prebivalcev, v nekaj poletnih mesecih zabeleži več kot 600 tisoč prenočitev. To je velika obremenitev za komunalni sistem. Povezali smo se s kolegom iz Zero Waste, ki je v 20 hotelih v Italiji dosegel 90-odstotno ločeno zbiranje odpadkov, zmanjšanje njihove količine za 30 odstotkov, manjšo porabe vode in elektrike ... Radi bi ugotovili, kako bi ta stvar delovala v našem okolju z drugačno zakonodajo in z našimi komunalnimi storitvami.«

Sogovornica pravi, da je velika zagovornica sprememb 'od spodaj navzgor' ‒ najbolj naprednim posameznikom sledijo še drugi ljudje, nato se odzovejo podjetja in korporacije, spremeni se zakonodaja ...

»Ko sem pred 15 leti prvič govorila o konceptu Zero Waste v državnem zboru, je bila čista tišina, potem sem lahko slišala izraze hudega dvoma, celo posmeha. Danes je Slovenija, kot rečeno, na področju ločenega zbiranja odpadov ena najboljših držav v Evropi, Ljubljana pa celo prva med evropskimi prestolnicami. Na pristojnem ministrstvu tudi ugotavljajo, da sežigalnice niso najboljša izbira. Za 15 let se mi zdi to velik napredek,« zaključuje Oblakova z optimizmom, ki nikakor ne zveni kot lahkomiselnost.

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Igor Zaplatil, Shutterstock

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"