Eroika: "Glasba polni praznino, ki bi jo lahko zapolnil cigaretni dim!"

Eroika: "Glasba polni praznino, ki bi jo lahko zapolnil cigaretni dim!" (foto: Lidija Mataja) Lidija Mataja
Vir: Jana
21. 12. 2016

Ni veliko glasbenikov, ki bi s priredbami skladb izvabili solze ali pričarali nasmehe na obraze poslušalcev. Eroiki to uspeva že deset let.

Zdi se, da Matjaž Robavs, Aljaž Farasin in Metod Žunec v vsako skladbo vnesejo delček svojega hrepenenja in vanjo tankočutno zlijejo svoje doživljanje sveta. Najbrž harmonija njihovih glasov poslušalce nežno opomni, kako dragocena je harmonija v medosebnih odnosih. Ne le v božičnem času, ampak vsakič, ko hrepenimo po človeški bližini, prijaznosti in toplini.

Ob desetletnici delovanja ste pripravili koncertno turnejo Čarobne melodije v prazničnem času. Kako se pripravljate na koncerte? Kako pogosto vadite skupaj?

Metod: Vadimo vsak dan. Vaja je za nas kot umivanje zob. Ampak si zob najpogosteje ne umivamo skupaj. (smeh) Tako je tudi s petjem. Vsak dan vadimo vsak zase. Skrbimo, da je glas vedno pripravljen, poleg tega pa se z redno vadbo vedno znova odpirajo kakšne nove variante uporabe glasu. Tako raziskujemo in vzdržujemo glasove vsak zase. To pa se pozna, ko pridemo na skupne vaje. Te imamo po potrebi, ko pripravljamo nove pesmi ali pred serijami koncertov. Vaje so vedno zanimive, ker se zmeraj čudimo, kaj je kdo vmes popravil, dognal, spremenil. Torej, vsak zase vadimo, da so skupne vaje lahko navdihujoče.

Andrea Bocelli je priznal, da ima pred vsakim koncertom tremo. Jo imate tudi vi? Kako se spopadate z njo, če jo imate?

Metod: Trema ni toliko povezana s strahom, kot s čutenjem odgovornosti, da naredimo najbolje, kot je v tistem trenutku mogoče. Glas je zelo občutljiv instrument in nikoli ne zagotavlja, da pevcu ne bo tu in tam kakšne zagodel. S tremo se ne spopadamo, ampak pustimo, da naredi svoje: da nas osredotoči na koncert. Ko zazveni prva pesem, se običajno poslovi.

Katere pesmi najraje izvajate na koncertih?

Metod: Lažje bi bilo odgovoriti, katerih pesmi ne izvajamo radi. Vsak izmed nas ima kakšno, in to tudi upoštevamo pri sestavi programa. A teh je res malo. Nekatere preprosto ne zaživijo v živo. 'Hold me now' je en tak primer.

Kaj je najlepša stvar, ki se vam je zgodila na koncertu?

Metod: Najlepše je takrat, ko izvedemo koncert idealno, ko imamo občutek, da bolje ne bi mogli. Teh je pa zelo malo. Mogoče sta bila dva ali trije v teh desetih letih. To je tisto osebno zadovoljstvo. Druga plat zadovoljstva pa je občinstvo. Veliko zadoščenje smo čutili, ko se nam je javila gospa, ki je zbolela za rakom, in nam rekla, da je po našem koncertu spet dobila voljo do življenja.

Nedavno ste izdali album Za vse življenje – naše najlepše pesmi. Kako ste jih izbrali?

Metod: Izbor smo prepustili Urši Mravlje in Patriku Greblu, ki sta za takšne in podobne stvari ter razna načrtovanja, priprave, organizacijo prava izbira. Gre za izdajo preseka desetih let našega delovanja z dodatkom dveh novih pesmi 'Če je to slovo' in 'Za vse življenje'.

Se hitro dogovorite glede izbire priredb ali je treba sklepati kompromise?

Metod: Vse se rešuje v praksi. Po predlogih, ki jih prispeva celotna ekipa, Patrik Greblo, Urša Mravlje in mi trije, se začnejo klavirske vaje, na katerih se pokaže, katere pesmi zazvenijo in katere ne.

Kako rešujete morebitna nestrinjanja, če se pojavijo med vami? S pogovorom ali z umikom v tišino?

Metod: Vse se zmenimo. Ni umikov v tišino.

Izvajate popularno in operno glasbo. Katera zvrst vam je bližje?

Metod: Popularna in operna glasba sta dve plati skupnega kovanca. Imamo srečo, da lahko v triu oboje združujemo, tako se ni treba odločati za eno ali drugo. Združevanje je vedno boljše od ločevanja. Vsaka zvrst pa ima svoj čar. Operna glasba je bolj po pravilih, je bolj disciplinirana, uniformirana. Tam je veliko teoretiziranja glede tehnike petja, glasovnega razpona, kako se katera lega poje, so precej natančna pravila interpretiranja. V popularni glasbi je vse manj obremenjeno, bolj igrivo. V Eroiki tako ti dve različnosti združujemo: disciplino z neobremenjenostjo in igrivostjo.

Kdaj se je pri vas pojavila odločitev za profesionalno petje?

Metod: Ne vem, koliko gre tu za odločitev, gre bolj za prepustitev temu, kar te zanima, in to potem samo pripelje do tega.

Ste v mladosti poslušali opero? Se spomnite, katera je bila prva opera, ki ste si jo ogledali?

Metod: Mario Lanza je bil tisti, ki je operno petje predstavljal kot nekaj spektakularnega, strastnega, atraktivnega. 'Princ študent' se je pogosto vrtel na gramofonu. Prvi stik z operno hišo pa je bil ogled operete Netopir v mariborski operi nekje na začetku osemdesetih let.

Nekateri operni pevci pravijo, da je njihovo delo podobno športnikom, ker morajo skrbeti za svoje zdravje, ne smejo kaditi in uživati alkohola. Se strinjate? Kako skrbite za svoje zdravje?

Metod: Če se v svojem telesu počutiš dobro, večina težav odpade. Telo je edino, kar zares imamo, vse drugo je precej izmuzljivo: prepričanja, spomin ... Telo nam omogoča gibanje, čutenje. Pomembno se nam zdi, da telesu dela ne otežujemo, ampak mu ga olajšamo. Pri tem pa ni potrebe po obremenjujoči strogosti. Kadimo ne, ker tega ne potrebujemo. Glasba polni praznino, ki bi jo lahko zapolnil cigaretni dim. Popivamo ne, ker slabo počutje ni nekaj, k čemur bi stremeli. Petje nas sprošča, zato ne potrebujemo odmika od realnosti prek opojnih sredstev. To pa ne pomeni, da si ne privoščimo dobrega vina in piva. Če hočeš biti v nečem dober, je norost, če si to istočasno spodkopavaš in otežuješ.

Nekje sem prebrala, da ste navdušeni nad športom. S katerimi vrstami športa se ukvarjate v prostem času?

Metod: Jutranja telovadba je nepogrešljiva, pa tek je tisto gibanje, ki da veliko več, kot pa zahteva.

Vsakič, ko slišim vašo izvedbo pesmi Ko mene več ne bo, me oblijejo solze, saj se zavem lastne minljivosti, hkrati pa me preplavi globoka hvaležnost za življenje. Kaj občutite, ko izvajate omenjeno pesem?

Metod: Lastno nepomembnost. Svetu prav nič ne manjkamo, če nas ni več. A istočasno nam življenje ponuja toliko lepega, čarobnega, ko smo. Pa to, da če se imaš dobro, ničesar ne zamujaš. Gonja za doživetjem ne vem česa ni ne vem kaj.

Priredili ste tudi pesem Ko si na tleh. Kaj naredite, ko se znajdete na tleh in vas preplavijo skrbi?

Metod: Naredimo, kar se trenutno da. Ne sekiramo se za nekaj, na kar ne moremo vplivati. Potem pa samo počakamo, da se samo uredi.

Je v pesmi težje zlivati bolečino ali radost?

Metod: V pesmi je vse enakovredno. Je pa tako, da če si vesel, žalostna pesem ne potre, če si žalosten, pa radostna pesem lahko razveseli.

Dva člana Eroike, Metod in Aljaž, imata otroke. Bi jih spodbujala, če bi se odločili za profesionalno ukvarjanje z glasbo?

Metod: Seveda jim tega ne bi preprečeval. Vsak ima svojo pot. In moja naloga je, da jo upoštevam in sem jim pri tem v oporo.

Aljaž: Moja otroka sta od rojstva obkrožena z glasbo. Hči svoj talent razvija ob violini in klavirju, sin pa ob violončelu. Sama spoznavata in vidita ob materi in očetu, kakšno je življenje profesionalnih glasbenikov. Poleg vsakodnevnega študija, dela, raziskovanj, discipline, odrekanj, odsotnosti od družine je potrebnega še veliko razumevanja in medsebojnega spoštovanja. V vsakem primeru bom spoštoval njuno odločitev in jima, po svojih najboljših močeh, bil v oporo in pomoč.

Ali vajini otroci poslušajo Eroiko?

Metod: Nič nimajo proti. A pri nas doma se ne vrti, ker nerad poslušam sebe. Ko se hočem poslušati, grem raje vadit.

Aljaž: Na začetku je bilo veliko glasbenih želja s seznama skupine Eroika. V desetih letih se je glasbeni okus malo spremenil, a kljub temu si v avtomobilu občasno zavrtimo kakšno pesem.

Matjaž, ste profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pedagog imate veliko znanja in izkušenj, ki jih posredujete svojim učencem. Katere vrline in sposobnosti mora imeti operni pevec?

Matjaž: Biti operni pevec, na tem mestu lahko rečemo tudi samo pevec, je v prvi vrsti velik blagoslov izbranih. Najprej je treba to poklicanost v sebi prepoznati, in ko se zanjo odločiš, jo je treba čuvati, negovati in razvijati. Ob tem je potrebne veliko discipline, pa tudi reda in veliko glasbene širine. V najpomembnejših študijskih letih sem živel na Dunaju, kjer je bilo vsak večer toliko vrhunske glasbene ponudbe, da nisi vedel, na katero predstavo ali koncert bi šel. In to močno oblikuje glasbeno osebnost, v sebi oblikuješ neko glasbeno estetiko in hvaležen sem, da sem imel ta privilegij bivanja v kulturno tako razvitem mestu. Dobro je, če se v opernem pevcu pretakajo iskrena osebnost, veliko znanja, skromnost in pa želja dati svetu nekaj lepega.

Menda študentom pravite, naj pesem zapojejo kot svojo lastno izkušnjo. Je pri posredovanju življenjskih izkušenj osebna zrelost pomembnejša od starosti?

Matjaž: Oh, veste, na svet gledaš lahko s tako različnih zornih kotov, je pa dobro, če si kot človek dovzeten in dopuščaš, da te oblikujejo tako lepe kot tudi malo bridkejše izkušnje in življenjska doživetja. Bolj se mi zdi pomembno, kaj iz te izkušnje potegneš oziroma kaj te nauči. Predvsem je dobro, če te izkušnje uspejo narediti boljšega.

Decembra imate veliko koncertov. Praznujete božične praznike delovno ali v krogu družine?

Metod: Najraje v krogu družine.

Letos praznujete 10. obletnico delovanja. Na kaj ste najbolj ponosni?

Metod: Besede ponos ne uporabljam rad, ker v sebi nosi zametke vzvišenosti in večvrednosti. Ker če si ponosen, si zlahka tudi osramočen. Ponos je treba braniti. Tega se nam pa ne da. Smo pa zadovoljni s tem, kar smo dosegli v teh desetih letih.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Lidija Mataja