Etnologinja Vlasta Mlakar: "Rastlina je sveta, od korenin do cveta."

Etnologinja Vlasta Mlakar se je rastlinam zapisala že v otroštvu, saj jo te neustavljivo privlačijo, odkar ve zase. V dijaških letih je pripravljala različne sirupe in čaje, splet okoliščin pa je poskrbel, da je že kot študentka etnologije za takrat nastajajoči Slovenski etnološki leksikon pripravila večino gesel s področja etnobotanike oziroma ljudskega znanja o rastlinskem svetu. Pot je bila začrtana.

Rastline so vsestranske spremljevalke ljudi, človeku dajejo vse, kar potrebuje za življenje: hrano, zdravila, obleko, bivališča. Svojo vlogo imajo v obredih in ritualih, so nepogrešljive na področju estetike in umetniškega izraza. Vse to in še več proučuje, raziskuje in dokumentira etnobotanika. Tradicionalno znanje naših prednikov o uporabi rastlin v najrazličnejše namene je Vlasta Mlakar zbrala v knjigi Rastlina je sveta, od korenin do cveta. Že takrat je ugotovila, da so določena znanja in verovanja, ki so izvirala iz globokega razumevanja in povezave z naravo, za vedno izginila. Po drugi strani pa opaža, da sodobnega človeka spet vse bolj privlačijo stara znanja in naravni pristopi. Prav to je eden glavnih razlogov za organizacijo seminarja za etnobotaniko, ki bo v teh dneh potekal v Slovenskem etnografskem muzeju, na katerem bodo različni strokovnjaki predstavili vlogo ljudske medicine od najstarejših časov do danes, predstavili predpise slovenske zakonodaje s tega področja in seveda ponudili poglobljeno znanje o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabi. Ena od predavateljic bo tudi Vlasta Mlakar.

Na izjemno pomembno in vsestransko vlogo, ki so jo rastline včasih igrale v življenju naših prednikov, kaže med drugim tudi dejstvo, da obstaja izjemna pestrost ljudskih imen za različne rastline.

»To je v resnici ena najbolj fascinantnih stvari. Naši predniki so uporabljali okoli 500 zdravilnih rastlin, za katere so poznali kar okoli šest tisoč različnih imen. Domača imena zdravilnih rastlin so zelo zgovorna, saj namigujejo na njihovo uporabo. Tak primer je recimo domače ime za hermeliko, ki so ji rekli celnik ali celivc, ker so jo uporabljali za celjenje ran, krvavemu mlečniku so rekli bradavičnik, saj so z njim odstranjevali bradavice. Češmin so poznali pod imenom kurbin les, kar kaže na njegovo abortivno rabo – z ošiljeno palico češmina so namreč padarke predrle ženski plod, če je prišlo do neljube nosečnosti. Zgovorna imena so dajali tudi rastlinam, ki so imela predvsem obredno magično vlogo. Tako so na primer gozdnim kresnicam, iz katerih so v kresnem času spletali vence in jih dajali živini okoli glave, da bi bila varna pred čarovnicami, rekli tudi coprnice. So pa z imenom zelo jasno nakazali tudi, katere rastline so strupene – te so običajno pasje, volčje, črne ...«

Ko že omenjate strupene: zanimivo je, da je v Sloveniji poleg številnih zdravilnih tudi veliko strupenih rastlin.

»Strupene rastline so pravzaprav povsod okoli nas, pogosto so to okrasne rastline, čudovite na pogled, kot je na primer škrlatni naprstec, preobjeda ali črni teloh. Ali pa gozdna šmarnica, ki se zlahka zamenja s čemažem. Šmarnica je zelo strupena, hkrati pa ena najstarejših rastlin, ki so jo uporabljali v ljudskem zdravilstvu. Namreč, ljudska medicina pozna tudi zdravljenje s strupenimi rastlinami, vendar pa je to precej negotov teren. Pogosto je prihajalo do tragičnih zapletov ali zastrupitev. V 18. stoletju so morali ljudski zdravilci celo dokazovati, da zdravijo izključno z zdravilnimi rastlinami. Praksa v ljudskem samozdravljenju pa je bila tudi drugačna. Ljudska medicina je strupene rastline uporabljala za zunanjo uporabo, delali so razne tinkture ali mazila ali pa so sveže zeli polagali na obolele dele telesa. Znano je bilo tudi okajevanje z na primer črnim zobnikom, ki je strupen. Rastlino so zažgali in se z bolečim zobom sklanjali nad dim, ki je zob omrtvičil, ker ima zobnik narkotične učinkovine. Kljub tveganju so tudi strupene rastline predstavljale del zdrav­ljenja. Ko je človek ob zdravje, si pač pomaga na najrazličnejše načine. Tako je danes in tako je bilo tudi nekoč. Zato je treba to zdravljenje razumeti večplastno.«

Ljudskih zdravilcev so se ljudje vedno nekoliko bali, čeprav so jih potrebovali.

»Položaj raznih ljudskih zdravilcev bi bilo težko enoznačno določiti. Vsaka doba je imela neke svoje opredelitve in značilnosti. V najstarejših časih je prevladovalo čarovno zdravljenje, z zdravljenjem so se ukvarjali posebej izurjeni posamezniki, to so bili na Slovenskem vrači, vračarice. S prodorom krščanstva so jih začeli preganjati, razglasili so jih za čarovnike, čarovnice. V 18. in 19. stoletju, ko sta se začela razvijati kemija in medicina, so postali pomembnejši lekarniški preparati, zdravilci pa so bili razglašeni za šarlatane, mazače in podobno. V srednjem veku so ljudske zdravilce, ki so se borili za staro vero, preganjale cerkvene oblasti, v novem veku pa jim je veljavo vse bolj odrekala uradna medicina. Ljudstvo pa jih je vedno potrebovalo. Nenehno izpodrivanje ljudsko-zdravilskega znanja, ki se je oblikovalo na podlagi človeškega zdravilskega instinkta ter podedovanega in izkustvenega védenja, je imelo za posledico, da je večina dragocenega tradicionalnega znanja za večno potonila v pozabo.«

Čeprav so ljudje sami poznali veliko oblik samozdravljenja z zdravilnimi zelišči?

»Ljudje so si sami lajšali lažje oblike zdravstvenih tegob, če pa je prišlo do hujših zapletov, so poklicali ljudskega zdravilca, ki je pogosto uporabil tudi različne magične prijeme. Ti izvirajo iz najstarejše dobe, ko je prevladovalo čarovno zdravljenje, ki je temeljilo na magičnih dejanjih, zagovorih, izgovorjenih obrazcih. Tukaj je imela rastlina drugotno vlogo. Zdravljenje z ­zagovori spada v domeno čarovnega zdravljenja, izvajali so ga posebej za to izurjeni vrači. Njegovo nasprotje je izkustveno zdravljenje z naravnimi sredstvi, pretežno rastlinskega, pa tudi živalskega in mineralnega izvora. V praksi pa so se načini naravnega in čarovnega zdravljenja ves čas prepletali in tako je bilo še v prvih desetletjih 20. stoletja.«

Letošnja izjemno hladna in neprijetna zima je gotovo že koga napeljala na misel, da bi bilo treba 'skuhati' lepše vreme. Menda je na Pohorju še v 50. letih živel vrač, ki je s kurjimi kostmi in zelišči znal skuhati juho, zaradi katere se je nevihta razšla.

»Najbolj dramatični vremenski pojavi, kot so grom, blisk, toča, so bili v najstarejših časih prvotni razlog za verovanje v naravne sile. Naši predniki so si te naravne pojave predstavljali kot šibo božjo in so jih pripisovali bogu groma, staroslovanskemu Perunu oziroma Gromovniku. Čaranje vremena je bilo v domeni moških, ki so ga znali tudi napovedovati. Še v začetku 20. stoletja je bila ponekod na Slovenskem (ob rekah Muri in Nadiži) znana šega čaranja za dež: ob hudi suši so dekleta zakurila ogenj, ga položila v košaro in spustila po reki kot daritev in s priprošnjo vodnim božanstev za dež. Skratka, magični svet naših prednikov je bil na široko odprt in v bistvu se je šele v najnovejšem času tesno zaprl.«

Katere zdravilne rastline so bile nekdaj nepogrešljiv del domače lekarne in katere bi morali imeti doma še danes?

»Tak seznam je zelo težko narediti. Tukaj se bom navezala na Vinka Möderndorferja, ki je napisal temeljno delo Ljudska medicina pri Slovencih, ki pravi, da so naši predniki uporabljali 500 rastlin v več kot 3.500 primerih bolezni. Najpogosteje so uporabljali brin in pelin, sledijo si trpotec, česen, kamilica, hren, črni bezeg, žajbelj, hrast, krvavi mlečnik, meta, šetraj, netresk, oreh, kopriva, slez, čebula, majaron, šentjanževka, rožmarin, kislica, marjetica, luštrek, rman, arnika, hermelika ... treba se je ustaviti. Zanimivo pa je to, da so med zdravilnimi rastlinami navedene tudi kulturne oziroma jedilne rastline, kar pomeni, da so se naši predniki že zelo zgodaj zavedali, da je hrana zdravilo in zdravilo hrana. To je sicer že antična modrost, ki so jo naši predniki poznali in upoštevali.«

Različne cvetlice so našle svojo pot tudi na krožnike visoke kulinarike. Tudi naša vrhunska in svetovno priznana kuharica Ana Roš v svojih kreacijah redno uporablja rastline z domačega travnika, na primer.

»Danes je to trendovsko, po drugi strani pa kaže, da je sodobno življenje ljudi preveč oddaljilo od narave, in marsikomu je že jasno, da to ne prinaša trajne sreče in zadovoljstva. Nekako se mi zdi, da se tudi zato obujajo stara znanja o zeliščarstvu, zdravi prehrani, ekološkemu kmetijstvu. Zavedanje o lastnem znanju, o bogastvu kulturne dediščine naših prednikov pa daje samozavest in občutek kulturne identitete.«

Valentin, ki pravkar goduje, ima po ljudskem vedenju ključ od korenin, v zadnjih letih pa ta dan zaradi močnega vpliva potrošništva in uvožene anglosaške tradicije označujemo tudi kot praznik zaljubljenih. Morda bi kazalo namigniti, katera zelišča po ljudskem izročilu obljubljajo srečo v ljubezni?

»Bolj kot ob sv. Valentinu je bil našim prednikom kresni čas, ko ima sonce največjo moč in so rastline prepojene s sončevo energijo, tisti, ki je bil povezan z ljubezenskim privabljanjem. Takrat so neporočena dekleta spletala venčke iz ivanjščic, praproti, kresničevja in jih metala na streho v upanju, da tam ostanejo, saj je to pomenilo, da se bodo omožila. Sicer pa je o rastlinah, ki se uporabljajo za razna ljubezenska čaranja, poročal že Valvasor. Ker je navajal samo ljudska imena, ne moremo ugotoviti, za katere rastline gre, lahko pa razumemo duhovna obzorja naših prednikov. Valvasor recimo navaja veliki koren, ki ga je moralo dekle na poseben način izruvati in ga vreči v peč, da se je fant zaljubil vanjo, piše o rastlini, imenovani deveta srajčica, ki so jo dekleta kuhala in dala piti želenemu fantu. V naših bukovih gozdovih raste čudovita rastlina lepi čeveljc, ki je zaščitena, Valvasor pa jo omenja z imenom cepetec, saj so dekleta iz nje kuhale napitek, po katerem so fantje menda kar 'cepetali' za njimi. Rastline, ki so nastopale v ženitovanjskih šegah, so skrbele za zakonsko srečo, na primer rožmarin ali bršljan kot starodavni simbol veselja, moči in zdravja ali pa krvavi mlečnik, za katerega so verjeli, da bo njegova vejica pod vzglavjem odpravila vse prepire med zakoncema.«

Če je drevo Slovencev lipa, katero je naše zelišče?

»Bogastvo naših rastlin je preprosto preveliko, da bi lahko omenila samo eno, zato bom rekla tako: vzemimo luštrek in majaron za ljubezen, roženkravt za prijeten duh, rožmarin za drag spomin, pa še šentjanževko in dobro misel samo za dobro voljo in le za dobre misli.«

Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Liljana Jantol Weber, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču