»Okrog nje je vedno čutiti vročico ustvarjalnosti in kadar jo popade ustvarjalni zagon – je vse mogoče,« si izposodimo stavek režiserja Vita Tauferja.
Barbara Stupica je oblikovalka lutk, celostnih, likovnih podob predstav kostumografinja in scenografka. Delovni opis se bere suhoparno. Že ob ogledu fotografij njenih del dobite bistveno informacijo o predstavi. Z dodano vrednostjo: njeno igrivostjo, domišljijo in humorjem. Da je odrasla Pika Nogavička, je slišala že večkrat. Pravi, da jo je treba razumeti, se zliti z njo, da potem lahko delaš predstavo o Piki. Še vedno bere pravljice, ne samo zato, ker sooblikuje otroške predstave.
Peter Kušter in Veveriček
Med zadnjima predstavama sta Peter Kušter v novogoriškem gledališču in Veveriček posebne sorte, plesna predstava za otroke v Plesnem teatru Ljubljana (režiserka obeh je Ivana Djilas). Za to je oblikovala kostume, masko in rekvizite. Veveriček je izključen iz družbe, ker ne more skakljati tako kot druge veverice. Drugačen je in s svojo drugačnostjo počasi spremeni gozd.
Peter Kušter je predstava za odrasle, polna bizarnih zgodb o drugačnih otrocih. Eden noče jesti, vse bolj hujša, dokler ne umre; drugi, ki ne pazi, kod hodi, pade v vodo in skoraj utone; deklica, ki se igra s prepovedanimi vžigalicami, zgori ... »Prav ponosna sem, kako dobro mi je uspel oder v odru. Majhna viktorijanska hladna in bizarna škatla. Lutke sem naredila tako, da imajo vsi enake jajčaste glave, navihan nosek, različne oči sem jim naredila in tako dobila karakter in arhetipe.
Obešenjaški humor postavlja ogledalo družbi, zato predstava komunicira z občinstvom,« pravi Barbara in se vpraša: »Kakšni so vzgojni vzorci, ki nas stoletja držijo v temi, da se ne premaknemo z mrtve točke? Zakaj je v redu, da si neki mali srčen otrok zasluži umreti? Ker je piroman? Tisti otroci, ki gledajo nevihto doma skozi okno, so po splošnem prepričanju v redu. Pridni. Vse pa je narobe z radovednimi, drugačnimi. Tisti, ki gre ven, v nevihto in z dežnikom poleti, ga odnese in umre, si je pa to zaslužil? Ko sem snovala lutke, sem se v mislih pogovarjala s Timom Burtonom, režiserjem, ki ga zanimajo drugačni otroci.«
Od skice do lutke
Ko jo vprašam, kako izbira projekte, na podlagi česa se odloči, ali bo sodelovala z neko ekipo igralcev, lutkarjev in drugih sodelavcev, pove naravnost: »Nisem v položaju, da rečem ne. Potrebujem delo, potrebujem denar. Krvavo. Delo izbira mene. Do zdaj sem dobila celi dve plači v življenju, drugo so honorarji.« Kličejo jo tudi zato, ker je ena izmed redkih, ki zmore vse. Narisati in izdelati lutko. Zanje plete majcene puloverčke. Ali ukroji in sešije kostum, ki si ga je zamislila. »Stvari se lažje naučim iz prakse. Nobeno predavanje o krojih ali čem podobnem mi ne pomaga, največ se lahko naučim iz praktičnega dela. Šivat so me doma učili od majhnega. Z babico (Sava Sever, igralka, op. a.) sem hodila na kave in kartanje s prijateljicami, ko je bila upokojena. Njena sestra je bila šivilja. Televizije nismo imeli, če je deževalo, se nismo zunaj igrali, njim se z otroki ni dalo ukvarjati in so nas zaposlili. Od šivanja do rezbarjenja so me naučili doma. Za žur.«
Poceni moda je kriminalna zgodba
Doma so jo naučili tudi kuhati, oblikovati nakit, dolgo tega je bila krajši čas modna oblikovalka. »Vse, kar se predstavlja v modi kot kreacija, je že večkrat reciklirano, izpeli sta se forma in vsebina. Drage kolegice, ki to še delajo, bodo prav gotovo užaljene. Kar pa zadeva množično modo, se mi zdi ta poceni moda kriminalna zgodba. Zaradi teh poceni majic otroci delavci v eksotičnih državah umirajo. Problem je, da predstavniki množične mode naročijo nekaj posredniku, ta naredi firmo tam, kjer so ljudje pripravljeni delati za res malo denarja, in potem se te poceni majice v Evropi posredniku zelo splačajo. In tako smo pri množični manipulaciji ljudi. Te cunje se brez reklame ne bi prodajale. Če ne bi oglaševali, da dobiš pet majic za ceno eno, ne bi šlo. V resnici dobiš pet majic za ceno enega življenja. Ljudje nimajo časa, se pehajo za denar cele dneve in potem kupujejo te poceni reči. Zase in za predstave kupujem obleke v trgovini iz druge roke in jih predelam.«
Zanese se na svoj okus
Dela po intuiciji. Rada dela v ekipi, skupaj razmišljajo, se pogovarjajo, snujejo. Gledališče ima v krvi. Njena babica je bila igralka, dedek Bojan Stupica pa arhitekt in režiser. Oče Matija in mama Maruša sta po izobrazbi arhitekta, polbrat Matej je ilustrator, vizualni umetnik. Ko nima dela, razmišlja, da bi otroke učila smučati. Naredi si načrt, ker »če zamenjaš poklic, potem moraš zamenjati tudi okolje«, toda potem jo nekdo iz gledališča pokliče in dela naprej. Vmes naredi namaze za slastne sendviče v baru Daktari na Krekovem trgu. Pomagala ga je osnovati in opremiti po principu »domačnost ustvariš tako, da daš za mize različne stole in nasploh ustvariš občutek, da je vse staro, dragoceno in predvsem udobno.«
Besedilo: Jedrt Jež Furlan
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Peter Uhan, Osebni Arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču