Ne bom napisal, da so ženski možgani bolj kompleksni kot moški, mislim pa, da veliko kompleksnejše delujejo. Pri enih stvareh je to nepraktično in hudo naporno, pri drugih nas nesejo kot kakšna nezemeljska bitja.
Tako je 'bolezen' hiperprodukcije problemov predvsem ženska domena. Moški pa smo tisti, ki naj bi te male probleme reševali, vendar je ta bitka pogosto vnaprej izgubljena, saj večina teh problemov za moške sploh ne obstaja ali pa vsaj ne pride do našega detekcijskega nivoja. Najbolje pridejo skozi moški, ki so se v zadnjih generacijah prepustili sodobnim družbenim tokovom in pristajajo na žensko različico njihove lastne emancipacije. Ta spodbuja miselnost, da ženska itak lahko vse postori sama, nadaljuje v smeri, da tudi mora vse sama, in na koncu ugotovi še vzrok: dandanašnji moški niso več moški. Na krožni paradoks tega mi najbrž ni treba posebej pokazati s prstom.
Zadnjič je moja draga iz službe prišla z nekim hudim birokratskim problemom. Ta naj bi, po njenem, utegnil popolnoma uničiti njene karierne načrte za naslednjih nekaj let. Čisto po žensko se je resno zasekirala in slabo spala. Seveda sem imel občutek, da pretirava, kakopak. Na skali mojih problemov bi njenega poimenoval potencialni nanoproblem. Vendar moški ne bi bili moški, če v sebi ne bi nosili frustracije, da je treba probleme rešiti. Takoj. In sem šel v akcijo. Naredil sem dva sestanka s posredno vpletenimi in nato poprosil za kavo še predsednika dotične institucije. Najprej sem ugotovil, da je problem relativno enostavno rešljiv. Par dni kasneje je frajla spremenila svoje karierne želje in problem je postal brezpredmeten. Tako nikoli sploh ni prišel do naju. Po vsem mojem vloženem času ...
Nikoli nisem razumel, zakaj se ljudem, sploh pa ženskam, zdi tako fensi ukvarjati s problemi, ki jih še ni na spregled. To namreč ni pogled v prihodnost in pametno načrtovanje, ker če bi to bilo, bi vedeli, da teh problemov ne bo. Ni niti opevana pripravljenost na vse, saj se zaradi naše paranoje lahko pojavijo sinergični problemi, ki nas zares ujamejo nepripravljene. Če bi bil malo mistika, bi zapisal, da je to pravzaprav klicanje ali vabljenje problemov in posledično slaba karma, samo pač nisem. Niti malo mistika, namreč. Tudi modrovanje o topogledni preventivi kontra kurativi je neumnost, saj videnje fantomskih problemov ni nikakršna preventiva, se strinjate?
Velikost problemov je, kot tudi vse ostalo, seveda relativna in najbrž fantomski problemi zaposlujejo možgane le ob odsotnosti realnih in večjih problemov. Vraga bi kakšna razvajena, vzdrževana starleta cel vikend nergala, da se ji je pokvarila zadrga na novi torbici Lojza Pitona, če bi morala razmišljati, kako bo plačala elektriko, in brigalo bi jo tudi to, če ne bi imela kaj za pojesti.
Z malo žlehtnobe bi vsem moškim, ki se zbujajo z damami, posebej talentiranimi za videnje problemov, svetoval, naj jim predajo ali celo zakuhajo kakšnega pravega. Težko pa bo najti nekaj, kar ne bo končalo na njihovih plečih. No, bo pa vsaj realno in posledično rešljivo, mar ne? In naj ga, za spremembo, rešujejo zelo počasi ...
