Zaradi staranja prebivalstva je v prihodnosti pričakovati vse več upokojencev na plačnika zavarovanj. Posledica – še nižje pokojnine. Kaj lahko storimo za svojo boljšo prihodnost?
Čeprav se je dobro opomniti, da moramo živeti v sedanjosti, ne moremo mimo dejstva, da se je kljub temu včasih koristno in smiselno obrniti v preteklost in prav tako tudi v prihodnost. Recimo nekako tako, kot ko hodimo v gore – malce se ustavimo, da vidimo, kaj smo že prehodili in kakšna pot nas še čaka. Večina mojih vrstnikov ne misli na pokojnino, no, saj tudi moji starši večkrat zamahnejo z roko, češ, mi bomo delali do smrti, bomo že kako, še vedno smo. Strinjam se, da pravzaprav nihče točno ne ve, kaj ga čaka jutri, da se lahko do pokojnine spremeni še tisoč in ena stvar. Zelo verjetno je, da nam bo javna pokojnina (1. steber) tudi v prihodnosti zagotavljala socialno varnost. Skoraj z enako gotovostjo pa lahko že danes trdimo, da zneski nikakor ne bodo zadostovali za dostojno življenje. To me skrbi. S finančno svetovalko Natašo Kozlevčar iz družbe Vezovišek & partnerji in avtorico knjige Neodvisna ženska z bičem sem se pogovarjala o pokojninah. Temi, ki je za prenekaterega državljana zelo pereča. Ženskam pa je lahko včasih še težje, saj imamo navadno nižje plače, ker manj časa aktivno delamo zaradi otrok in dalj časa živimo; tudi v pokoju.
Veliko smo v tem predvolilnem obdobju lahko poslušali o pokojninah. Lahko verjamemo obljubam, da se bodo pokojnine zvišale?
Če bi se, bi bilo čudovito. Ampak glede na trenutni kontekst ne vem, od kod bodo vzeli. Namreč, demografska slika je jasna. Razmerje med aktivnimi in upokojenimi je čedalje slabše; to pomeni manj aktivnih na enega upokojenca. Torej bi za realno boljše pokojnine morali prispevati še več. Nisem še videla programa, ki bi znal pojasniti, od kod bomo to dobili.
Zdaj delež povprečne starostne pokojnine glede na povprečno plačo znaša le okoli 62 odstotkov (ženska) oziroma 57 odstotkov (moški). Kakšen bo delež, ki si ga lahko obetamo po vaših ocenah, če bi se denimo upokojili leta 2050?
Ta odstotek osnove v resnici sploh ni pomemben, pomembno je le, koliko bo znašala naša realna pokojnina in ali bo ta višina zadostna za naš življenjski slog, ki smo ga vajeni, in še bolj, ali bo zadostna, da bo naše življenje v 3. življenjskem obdobju dostojno. Vse kaže, da ne bo! Zdaj smo leta 2018. Za osnovo jemljemo 24 zaporednih let, potem pa še odstotek te osnove. Če smo imeli torej 24 let povprečno neto plačo tisoč evrov, bi zdaj ženska prejela 620 evrov, moški 570 evrov pokojnine. Bela knjiga je že napisana in vemo, da se bodo zaporedna leta za osnovo daljšala – ali bo to 34 let ali bo to celotna aktivna doba, ne vemo. In če odstotek ostane enak, bo to pomenilo nižjo pokojnino.
V vsakem primeru vemo, da nimamo od kod vzeti. Vreča je prazna. Zato je velika verjetnost, da bo izračun takšen, da bo naša realna pokojnina še nižja. Ne pričakujem, da bomo imeli več kot 50 odstotkov naše povprečne plače. Če bomo porabili vse danes, bomo imeli zelo velik izziv jutri, že naslednji dan, ko se bomo upokojili.
Ampak saj ljudje v večini delamo in vsak mesec plačujemo ...
Res je. In tudi sama bi si želela, da bi bilo za to bolje poskrbljeno. Sistemsko. A trenutno ni, zato mora vsak poskrbeti zase, in če se le da, naj to priporoča tudi svojim bližnjim. Je pa res, da smo pred velikim izzivom. Marsikatera znanja, ki smo jih pridobivali v šoli, so zastarela. Odpirajo se popolnoma nova delovna mesta, ki jih pred petimi ali 10 leti ni bilo. Zato je nujno, da svoje znanje tudi po šolanju stalno izpopolnjujemo.
Delodajalec bo lahko nagradil svoje zaposlene toliko, kolikor bo njihova dodana vrednost. Izziv je, da se človek ne neha učiti, ko enkrat dobi diplomo. Spomnite se 10 let nazaj: koliko družbenih omrežij je obstajalo? Pred 25 leti smo celo prvič slišali za internet. Nekaj, kar je danes prišlo v vse pore skorajda kateregakoli poslovanja. Dobro bi bilo, da se vsak od nas vpraša, kakšna je naša realna dodana vrednost. Potem pogleda, kje bi želel biti še boljši in se na teh področjih tudi izpopolni. Tukaj moramo ljudje najprej razčistiti pri sebi. Biti pošteni in odgovorni do sebe. V našem podjetju mora vsak svetovalec vsak dan nameniti vsaj pol ure za svoje znanje. Za tiste, ki to počno, se sploh ne bojim; imeli bodo dobre prihodke, in če bodo razmišljali o svoji prihodnosti danes, tudi lepo prihodnost. Če nimaš znanj, pa ... Tako da jaz bi začela to reševati na drugem koncu, in sicer pri sebi. Razčistila, kdo sem, kakšna znanja imam, kje bi se lahko izboljšala.
Pa je res, da ljudje na splošno več časa namenimo za izbiro para čevljev ali svojega dopusta kot za svojo prihodnost?
Da, res je. Ljudje smo danes pripravljeni porabiti eno uro svojega časa za izbiro novega para čevljev. Zakaj pa ne za pokojnine? Zato, ker je to nekaj tako oddaljenega. Ne znamo si predstavljati, kaj to je. Saj jaz tudi ne vem, kaj bo čez 10, 20 let.
Ljudje imamo izzive na več področjih. Namreč, kadar se začnemo pogovarjati o prihodnosti in razmišljati, kako bomo danes nekaj delali, da nam bo jutri, pojutrišnjem boljše, imamo pogosto občutek, da se nečemu odpovedujemo. Jaz pa mislim, da tako vlagamo v svojo prihodnost. Ko smo mirni, ko stvari nadzorujemo, se nam začnejo dogajati. Drugače je, ko živimo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, se komaj prebijamo, to pomeni, da se ne počutimo svobodno, torej nismo ustvarjalni oziroma se 'zaciklamo'.
Recimo, da imamo dostojno plačo in v službi dobimo povišek – pogosto se zgodi, da čez šest mesecev tega poviška sploh ne dojemamo več kot poviška in spet začnemo razmišljati, kako bi bilo super spet dobiti povišek. Če bi v tem primeru razmišljali vnaprej in si v trgovini rekli: »Razumem, da me sistem 'sili' v potrošnjo, ampak jaz potrebujem samo pet parov čevljev, ni mi treba kupiti še šestega, ker imam v življenju namen doseči konkreten cilj, kamor lahko vložim svoj povišek.« Tako povišek ne bo kar uhajal iz denarnice. Ko imate točno začrtano, koliko potrebujete na mesec, vse drugo pa namenjate ciljem, ki ste si jih zastavili, denar ne bo kar uhajal. Ko denimo delamo s strankami, ki imajo prihodke, se po pregledu vedno najde 10 odstotkov, namenjenih za stvari, ki jim dejansko nič ne pomenijo. Seveda so stvari, ki nam veliko pomenijo, tem se težko odpovemo, ampak ne more nam pomeniti 10 stvari hkrati tako ogromno, da se nečemu ne bi mogli odpovedati.
O svoji pokojnini razmišljamo bolj malo, pravite.
Da oziroma o pokojnini začnemo razmišljati prepozno. O tem bi bilo zaželeno razmišljati že ob prvi plači. Če je vaša prva plača denimo tisoč evrov, imejte občutek, da 20 odstotkov plače nimate. Treba se je zavedati – nekdo, ki je dobil prvo službo, prvo plačo, včeraj ni imel še čisto nič. Zdaj pa imate na voljo 800 evrov za zapraviti, 200 evrov pa namenjate za svojo prihodnost. Tako je mogoče priti do neodvisne prihodnosti mnogo prej. In ne čakati na to, kaj bo država rekla.
Katere so največje zmote, ki jih imamo glede pokojnine?
Že v osnovi se zelo neradi pogovarjamo o denarju, kar je zelo zanimivo, saj vsi delamo za denar, včasih imam občutek, da nam je denar takšno breme, kot da ga ne bi želeli. Najpogostejše zmote so: ah, kje je še ta penzija, finance niso zame, država vse vzame, zakaj bi varčevali, saj penzije tako in tako ne bomo doživeli, premlad sem, da bi skrbel za finance, kjerkoli bom varčeval, tega denarja itak ne bom videl, ko bom star, bom imel nižje stroške.
Sama pogosto slišim tudi: od svoje plače bi lahko za varčevanje namenil tako malo, da nima smisla. Ali drži, da lahko varčujejo le tisti, ki imajo višje plače?
To ni res. Vsak evro ima smisel. Tudi če lahko privarčujemo samo 10 evrov na mesec, je bolje kot nič. Ne bi verjeli, ampak zelo pogosto imajo tisti, ki zaslužijo več, večje težave. Namreč, ljudje smo vajeni jemati posojila, limite ... Če neka oseba denimo zasluži tisoč evrov, se lahko zakreditira samo do določene meje. Oseba, ki zasluži pet tisoč evrov, se lahko zakreditira za mnogo več, apetiti so večji. Ker ne znamo ravnati s tisoč evri, ne znamo delati niti s petimi tisočaki. Menim, da si je treba postaviti zelo preprosto vprašanje, na katero pa si zelo težko odgovorimo: »Kaj nam prinaša srečo?« Ko enkrat ugotovimo, da so stvari, ki nam prinašajo srečo, zelo poceni, kot so druženje s prijatelji, z otroki, piknik s sendviči, ki si jih naredil doma – to ne stane nič več, ker itak moraš jesti, je lažje. Ko se bo kariera vzpenjala in bo plača s tem višja, bomo lahko tiste 'presežke' dajali za svoje konkretne cilje.
Kaj pa, če nam delodajalec ponudi višjo plačo – jo sprejeti ali zavrniti in delodajalcu reči, naj presežek nameni za mesečno premijo za drugi steber?
(smeh) Mi bi seveda radi imeli denar danes, takoj. Ampak če nam tega delodajalec ne bi ponudil, ne bi imeli nič. Če bi bila jaz delodajalec, sploh ne bi bilo dileme, raje bi poskrbela za prihodnost uslužbenca, uslužbenec pa bi živel slog, ki ga živi danes. Ali bi poskrbela zanj v drugem ali tretjem stebru, pa je seveda stvar debate.
Konkretno?
Recimo, da je v igri 175 evrov. Če se oseba odloči za višjo plačo, bi vsak mesec dobila na račun 80 evrov višjo neto plačo. Če pa izbere vplačilo v drugi steber, bo delodajalec v njenem imenu in za njen račun varčeval 175 evrov. Strošek za podjetje pa bo v vsakem primeru enak. Akontacija dohodnine se bo seveda obračunala ob izplačilu rente. Izziv je, da ljudje danes ničemur več ne zaupajo, niti finančnim institucijam, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo. Zato raje živijo za danes. Izziv je, da bo večina jutri tudi še tukaj. In ne samo to, živimo še dlje, kot smo prej. Slovenci smo znani po lastniških stanovanjih in raje bi se odpovedali kosilu kot svoji 'palači'. Če začnemo razmišljati pri 50 letih, da bi bilo mogoče smiselno veliko hišo prodati, si kupiti manjše stanovanje, bo to mnogo lažje kot pri 80 letih, ko si zelo težko zamislimo, kaj šele uresničimo tako spremembo.
Kaj konkretno za nas pomeni, če začnemo varčevati za pokojnino mladi – denimo pri 25 letih. Kaj pa če pri 35., 45., 55. letih?
Razlika med temi obdobji je odstotek, ki ga moraš 'dajati na stran', da dosežeš cilj. Da obdržimo isti življenjski slog, moramo imeti 80 odstotkov tega, česar smo vajeni. Če smo imeli plačo tisoč evrov, potrebujemo najmanj 800 evrov, da obdržimo življenjski slog. Če imamo manj, moramo spreminjati življenjski slog. Torej, če začnemo z varčevanjem pri 25 letih, moramo od svoje neto plače namenjati pet odstotkov, da dosežemo 80 odstotkov. Če upoštevamo, da bomo delali do 65. tega leta. Nekaj bomo dobili že iz prvega stebra, recimo okoli 50 odstotkov, drugo pa od kapitalske rente. In za to razliko, t. i. pokojninsko vrzel, varčujemo teh pet odstotkov. Če ima kdo višje cilje oziroma lahko na stran daje več, odlično. Če začnemo pri 35 letih, moramo od svoje plače namenjati več – 10 odstotkov. Pri 45 letih 20 odstotkov. Pri 55 letih pa kar 52 odstotkov – in to breme zmorejo zelo redki.
S pokojnino so povezani trije stebri – tako lahko varčujemo. Nam lahko malce pojasnite, kakšne so razlike med temi stebri.
Prvi steber pomeni prispevke, ki jih tako delodajalci kot delojemalci plačujemo v pokojninsko blagajno. Iz njega se potem deli pokojnina vseh. In če vemo, da je ta mnogo nižja, kot je to veljalo za naše babice in dedke, lahko povemo, da bodo imeli še posebej velik izziv npr. podjetniki, ki v 1. steber vplačujejo minimalne prispevke, če ne varčujejo posebej. Za 1. steber velja, da se ne deduje. Torej, če mene jutri več ni in še nisem v pokoju, tega ne dobi nihče od mojih dedičev. Drugi steber pomeni dodatno pokojninsko varčevanje. In je poimensko. Vplačuje ga lahko podjetje ali posameznik. Ne glede na to, kdo plačuje, so vplačila vedno last zavarovanca, davčno olajšavo pa uporabi tisti, ki vplačuje. Poleg tega jaz točno vem, koliko sem dala noter in koliko danes imam. Če mene jutri ni več, je ta denar stvar dedovanja. Kar je zelo pomembno. Ampak do sredstev iz 2. stebra ne morem, dokler uradno nisem upokojena. Tretji steber je pa vse drugo – nepremičnine, žlahtne kovine, delnice, obveznice ... Tukaj se moraš vprašati, kam boš dal, možnosti je ogromno. To so sredstva, ki niso vezana na pokojnino, lahko pa so namenjena tudi varčevanju za pokojnino.
Kaj moramo paziti pri varčevanju?
Da ne začnemo graditi svoje prihodnosti pri strehi, namesto pri temelju. O varčevanju razmišljamo šele, ko imamo urejene osnove – recimo imeti moramo primerno zaščito in 'zlato rezervo', ki je likvidna in netvegano naložena, npr. na bančnem računu za nepredvidene situacije. Ko imamo to urejeno, sledi varčevanje za konkretne cilje in/ali investiranje; za prihodnost, pokojnino, nepremičnino, avto, dopust ... Pomembno je, da najprej poskrbimo zase, šele nato za otroke.
Kaj pa varčevanje za otroke?
Najprej poskrbite zase, šele nato za druge. Otrokom boste največ dali, če boste svoj prosti čas preživljali z njimi. Ključno je, da finančno najprej poskrbite zase, saj boste sicer breme svojim otrokom. Česar pa si, verjamem, nihče ne želi.
Katerih rešitev pa naj nikakor ne zberemo?
Lepo bi bilo, če bi lahko rekla, da ima vsaka rešitev na trgu svojo vlogo. A me posebej zmotijo rešitve, katerih 'visoki' stroški ne odtehtajo potencialne donosnosti. In teh je največ. Zato je pomembno vedeti, kaj potrebujete, saj potem točno to iščete. In ne varčujete v kombinacijah. Težava je, ker imate na vsakem koraku nekoga, ki vam nekaj prodaja. In ker ne veste, kaj potrebujete, se zanašate na prijaznost. A svoje prihodnosti ne gradite na tem. Bodite bolj odgovorni in zase res najdite primernega svetovalca; po možnosti neodvisnega osebnega finančnega svetovalca, ki bo delal izključno v vašo korist.
Kaj pomeni varčevanje v kombinacijah?
To so naložbena življenjska zavarovanja oziroma t. i. klasika; vse, kar ima komponento varčevanja in zavarovanja.
Eden izmed nasvetov v knjigi je tudi, da naj se s prijateljicami pogovarjamo prave stvari. Kaj ste želeli povedati s tem?
S prijateljicami se pogosto šalimo vsepovprek, a stvari, ki se tičejo denarja, le redkokdaj omenjamo. Navzven je videti vse bajno, saj se nam to zdi bolj pomembno od tega, kar je v nas, kar je resnica. Naše zdravje je pogosto odsev zdravega duha. Zdrav duh pa pogosto odsev odnosov in sredstev, ki jih imamo. In da, denar je naš spremljevalec. Potrebujemo ga. Zato se ga ne sramujmo.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: arhiv, Vezovišek & Partnerji, Shutterstock
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"