Fizioterapevti so motivatorji

Prebivalstvo se stara. Vsi se trudimo živeti kar se da zdravo, kar pomeni, da se rekreativno precej ukvarjamo s športom. A pogosto površno, s premalo ogrevanja in raztezanja. Posledice so poškodbe in obisk pri fizioterapevtu. Teh pa v Sloveniji močno primanjkuje, zato je prav, da jim v mesecu, ko praznujejo svetovni dan fizioterapije, namenimo pozornost. Naša sogovornica je Milena Klopčič, vodja fizioterapevtov na Inštitutu za medicinsko rehabilitacijo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.

»Kako naporno je delo fizioterapevta?« me zanima. Milena Klopčič to počne že 38 let. V isti instituciji. Njene izkušnje so neprecenljive, to se ji vidi na obrazu. Obrazu, ki odraža mehkobo in trdnost. Posluh za bolečino in voljo za okrevanje, ki jo vliva bolnikom. »Težko rečem, da je delo naporno. Nedvomno moraš imeti dobro fizično kondicijo. Večinoma delamo z rokami, za preostalo se mi zdi, da kar daješ, to dobiš. Če daješ dobro, to dobiš povrnjeno. Energija in znanje, ki ju vlagaš, se povrneta s hvaležnostjo pacientov.« Fizioterapevti so motivatorji. Psihologi, če hočete, ki morajo znati prebrati človeka, da mu lahko pomagajo. Da še najbolj nezainteresiranega prepričajo, da so vaje zanj dobre. Da človeka z bolečino in funkcionalnimi težavami ravno s pravšnjo mero vztrajnosti pripeljejo do napredka. »Z bolnikom navežeš poseben stik. Mi bolnikom pomagamo sprejeti bolezen, drugačen način življenja. Vzpostavi se zaupanje. In ko imaš to zaupanje, je sodelovanje med bolnikom in fizioterapevtom odlično. Je pa res, da nekateri mislijo, da bomo vse naredili namesto njih. To pa žal ne gre.«

Kaj se je spremenilo v 38 letih?

»Veliko več je znanja, stroka napreduje. Specialna znanja so v zadnjih 20 letih močno napredovala. Po znanju smo povsem enakovredni drugim evropskim državam, vam pa povem primer, kako smo delali včasih in kako danes. Pri nevrofizioterapevtski obravnavi po poškodbah glave smo bolnika tudi do šestkrat na dan razgibavali. Danes je to nesprejemljivo. Izvajajo se tehnike nevrofizio-terapije, s katerimi se poskušata vzpostaviti normalni mišični tonus in ponovno učenje funkcionalnega gibanja. V program rehabilitacije pa se vključujejo tudi drugi strokovnjak in svojci.«

Kaj je danes še drugače?

»Na oddelkih v bolnišnicah je vse več starejših ljudi s kroničnimi boleznimi in poškodbami. Na starejše ljudi ležanje v bolniški postelji močno vpliva, posledično vpliva tudi na njihovo gibalno sposobnost. Mi z učenjem in kinezioterapijo izvajamo aktivnosti za čimprejšnje sposobnosti samostojnega sedenja in hoje, tudi s pripomočki, če je treba. Včasih je bila ležalna doba za neko diagnozo 14 dni, danes bolnik leži v bolnišnici pet ali šest dni, zato je zgodnja fizioterapevtska obravnava zelo pomembna, da bolnika glede na njegove sposobnosti učimo samostojnega gibanja, da lahko zapusti bolnišnico ali pa nadaljuje rehabilitacijo.«

»Kaj pa druge starostne skupine?« vprašam.

Včasih je veljajo, da na fizioterapije hodijo ljudje po denimo prometnih nesrečah, bolečinah v hrbtenici in sklepih ali pa vrhunski športniki. Danes je drugače.

»Pri nas ugotavljamo, da je vse več poškodb, tudi športnih, kar pomeni, da se Slovenci več gibamo, sledimo načelom zdravega načina življenja, vendar je pomemben tudi pravilen pristop. Dogaja se, da nekateri športajo za vsako ceno. Rekreativni športniki so včasih celo bolj zagrizeni od profesionalcev, kar lahko tudi slabo vpliva na njihovo zdravje. K nam po navadi pridejo zaradi pretreniranosti in nepoznavanja pravilnega načina ogrevanja kar lahko vodi do poškodb mehkih struktur in močnih bolečin. Za te najbolj vnete rekreativce je najhujše, ker morajo zaradi poškodbe mirovati. Zgodi se tudi, da morajo določen šport povsem opustiti. Največkrat so prisotne bolečine v rami, komolcu, kolenu, gležnju, pa tudi bolečine v hrbtenici niso redke.«

Delo in pristop fizioterapevtov v zdravstvenih domovih se razlikujeta od dela na Inštitutu za medicinsko rehabilitacijo.

»Pri nas je delo timsko, v medicinsko rehabilitacijo smo vključeni specialist za rehabilitacijsko medicino, fizioterapevt in delavni terapevt. Bolnik je najprej pregledan v specialistični ambulanti, zatem dobi predpisane fizioterapevtske postopke, ki jih izvajamo. V zdravstvenih domovih hodijo bolniki na fizioterapijo po napotitvi osebnega zdravnika ali specialista. Število fizioterapevtskih obravnav je tu vnaprej predpisano.«

»Poleg tega, da nas je premalo, je velika težava tudi v tem, da je v nekaterih regijah še veliko slabše kot na nacionalni ravni. Bolnikom ni zagotovljena enaka dostopnost. Na Gorenjskem je stanje najslabše. Sploh v primerjavi s Štajersko in Dolenjsko, ki imata številna zdravilišča.«

Za konec še ta podatek Svetovnega združenja fizioterapevtov: skandinavske države imajo 250 fizioterapevtov na 100 tisoč prebivalcev, Slovenija jih ima 50 na 100 tisoč prebivalcev.

Besedilo: Maja Sodja, Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord