Fotografinja Martina Zaletel: Starost je lepa!

Frančiška, 91 let (foto: Martina Zaletel) Martina Zaletel
Vir: Jana
11. 5. 2017

»Le kdaj jih je kdo nazadnje slikal?« je pomislila fotografinja Martina Zaletel, ko se je peljala mimo doma starostnikov. In kmalu posnela slike, ki govorijo zgodbe o tem, da je starost lepa.

Angela, 89 let
Ivanka, 88 let
Marija, 83 let
Doroteja, 86 let
Jožefa, 91 let
Marija, 96 let
Ana Danica, 96 let
Ana, 82 let

Sodobno portretno fotografinjo Martino Zaletel zanima predvsem ženska v vseh starostnih obdobjih, v vseh izkušnjah in preizkušnjah. Tako so pred leti nastale čudovite slike pogumnih žensk, ki so se spopadale z rakom na prsih. Pa fotografije otrok in mladostnikov z Downovim sindromom. Njena zadnja, povsem drugačna izkušnja pa se je zgodila, ko se je peljala mimo doma starejših občanov.

»Pomislila sem, kdaj jih je kdo nazadnje fotografiral, tako zares, da si je vzel čas zanje, jim dal vedeti, da so pomembni, da so tega vredni. Ali sploh kdo pomisli nanje na tak način? Koliko je stara njihova zadnja slika?«

Odločila se je slediti navdihu, da naredi to, kar jo kliče. Jih s pomočjo svojega objektiva narediti nesmrtne. Zanje in za prihodnje rodove. Jih prikazati v luči, kot si jo zaslužijo. Najlepši luči, saj kot pravi Martina: »To so ljudje, zaradi katerih smo mi tukaj. Ker so oni sanjali, trpeli, se trudili, delovali, lahko mi zdaj uresničujemo svoje sanje. Imajo za celo življenje izkušenj. Modrost, ki pride samo s starostjo. Zgodbe, ki jih je gotovo vredno slišati. Brez njih ne bi bilo nas, to vse preradi pozabimo.«

25 obrazov, 25 različnih zgodb

Martinin prvi korak je bil, kot to počne pri vseh podobnih akcijah, objava na Facebooku. »Odziv je bil takojšen in navdušujoč, ljudje so mi uredili stike in zelo hitro smo speljali prvi del akcije. Slikala sem v Domu starejših občanov Grosuplje, kjer sem takrat živela. Z ženskami, ki so se bile pripravljene slikati – bilo jih je 25, smo se posedle v krog, kjer smo se pogovarjale, se spoznale in kaj kmalu sem ugotovila, da smo si ženske ne glede na starost tako zelo podobne ... Kaj so si najbolj želele te gospe? Da bi bile na slikah videti lepe. To, kar si želi vsaka 20-, 30-, 40-letnica,« je dejala.

»Še nekaj je, kar te gospe, ki si vsekakor zaslužijo čudovite portrete zase, za svoje otroke, za svoje potomce, ovira, da stopijo pred objektiv: njihova patriarhalna vzgoja je pustila ogromne posledice na občutku lastne vrednosti. 'Kdo pa sem jaz, da se bom slikala?! Ah, saj sem stara baba. Ah, glej, kakšna sem. Ah, kdo me bo pa gledal!' To so zanje čisto normalne izjave, izrečene mimogrede. Šele ko sem jim povedala, da zame to nikakor ne drži, da je prav vsaka izmed njih čudovita in neponovljiva, da si zaslužijo vse spoštovanje in pozornost za vse, kar so naredile v svojem življenju in da so njihove gube najlepši okras, ki dokazuje, da so Živele, so se sprostile. In se strinjale. In se fotografirale, vse. Ko so me pogledale skozi objektiv, to niso bile več ženske, ki ne vedo točno, kaj tam delajo in si ne zaslužijo pozornosti, to so bile ženske, ki so tam, kjer so, ker so že prehodile ogromno poti, po kateri mi še hodimo. Čutila sem, kako globoko smo ženske povezane druga z drugo, kako lahko se razumemo, če komuniciramo iz srca. Sprejele so me, odprle so se mi. In mi dovolile, da sem jim dala vse, kar sem imela zanje. Res je bilo lepo.«

»Kaj res? Slikali so me? Kdo pa?«

Ko se je Martina čez dva tedna vrnila s fotografijami v fizični obliki, je doživela 'kulturni šok'. »Vsekakor to ni projekt za krepitev ega,« se pošali fotografinja. »Ko sem se po nekaj dneh v dom vrnila s fotografijami, da bi jih predala svojim modelom, se je večina od njih čudila, ko sem rekla, da sem prinesla fotografije. »A res? Slikali so me? Kdo pa me je slikal?« Demenca je žal naredila svoje. A ko so zagledale slike, so si bile v hipu zelo všeč. Bile so zelo hvaležne. In potem je bilo tako in tako povsem vseeno, ali so se fotografiranja spominjale ali ne.

Kako pa so se odzvale gospe, ki na fotografiranje niso pozabile?

»Te so komaj čakale, da se vrnem z njihovimi slikami, vsak dan so spraševale sestre, kdaj bodo videle slike, prav težko so dočakale svoje portrete.«

Spomin na zadnje dni

Kako je potekalo drugo slikanje – vas je še kaj presenetilo?

»Drugič sem slikala na Vrhniki. Tam so bile gospe, bilo jih je 18, bolj zaprte kot v Grosupljem, a so se k sreči v našem krogu sprostile, zato so tudi z njimi nastale čudovite slike. Razvite slike sem jim poslala malo pozneje in izvedela, da je ena od njih v tem času umrla. Ne vem, katera je bila, gledam slike in ne prepoznam ničesar, kar bi nakazovalo, da te gospe ni več med nami ... Kako krhko je človeško življenje in kako noro lepo se mi zdi, da so dobili sorodniki še zadnji, res lep portret svoje ljube mame, babice, verjetno prababice.«

Poklon starosti

Projekta Starost je lepa ste se lotili na prostovoljni osnovi, kot poklon starostnikom.

»Ja. Sprva sem sicer želela, da bi na podlagi prostovoljnih prispevkov pokrila svoj čas in stroške, ker sem samozaposlena samska mamica, a ko sem videla, da starostniki koncepta 'prostovoljnega prispevka' ne razumejo, poleg tega pa bi jih to samo po nepotrebnem zmedlo in vzelo fokus iz tega, kar je bil namen našega druženja, sem misel nanj opustila ter se odločila, da pač jaz častim in tako počastim starost in te dragocene ljudi.«

Kako se razlikuje portretna fotografija starostnika od portretne fotografije mladega človeka?

»Razlikuje se v tem, kar je prikazano. To pa je vedno odvisno od treh ljudi: osebe na fotografiji, fotografa in na koncu gledalca. Jaz v starejših vidim življenje, njihovo srce, ki tako kot naše ni omejeno z leti. V srcu smo vedno najstniki, čisti in nedolžni, in ko ti nekdo pokaže svoje srce, je starost nepomembna. Pomembna je oseba, ki jo gledaš. In to je edini faktor pri portretni fotografiji, ki meni res nekaj pomeni.«

Niso pomembne gube, temveč srce

Starost je lepa ste dali naslov svojim slikam. Pravzaprav ste se s svojimi fotografijami postavili ob rob vsej fami mladost(nost)i, vsej lepotni industriji, ki ne tolerira gub in znakov staranja ... Ter s svojimi slikami začeli zgodbo z zelo močnim in resničnim sporočilom.

»Povsem se strinjam z vami. Z vsem svojim bitjem verjamem, da smo ljudje čudoviti, da ni nefotogenične ženske, temveč so samo nefotogenična prepričanja. In ta se lahko zelo lepo in nežno spremenijo, kar strankam vedno znova pokažem. Pod kožo smo vsi enaki, in ko pogledaš s srcem, vidiš srce. Obremenjenost z gubami, s starostjo, potrošništvom nas drži nekje čisto drugje, v strahu, večnem pomanjkanju nečesa. Želim si, da bi se ljudje namesto s stvarmi več ukvarjali drug z drugim in s tem, kako lahko polepšajo ta svet, kaj je lahko njihov doprinos, ne v smislu materialnega, temveč tistega za srce. Ne nazadnje smo duhovna bitja s človeško izkušnjo, ne obrnjeno. Telo bo šlo, kaj bo ostalo za nami? Kakšno energijo zapuščamo svetu? Ali ni to lepo vprašanje, ki nam takoj da odgovor? Seveda vsi želimo živeti v radosti, ljubezni. Seveda vsi želimo to zapustiti svojim otrokom. Ja, potem pa dajmo! Iz tega prostora v srcu, ki zdaj to čuti.«

Petra Arula

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri