Fotografinja Rena Effendi: Če dobro načrtujete svoje delo, je zelo malo prostora za strah

Fotografinja Rena Effendi: Če dobro načrtujete svoje delo, je zelo malo prostora za strah (foto: Foto: Maria Ionova Gribina) Foto: Maria Ionova Gribina
Vir: Story
19. 10. 2019

Rena Effendi je odlična, večkrat nagrajena fotografinja, ki tudi v najbolj pozabljenih krajih sveta najde v posamezniku tih, a močan impulz, da se zdi, kot bi bila portretirana oseba z nami v istem prostoru.

Njene fotografije so kljub brezizhodni situaciji teh ljudi polne moči, dostojanstva in volje. Tu se skriva lepota, zaradi katere so njene fotografije tako posebne. Oktobra bo prvič obiskala Slovenijo in tudi predavala tu.

Kje dobite navdih oziroma kako se odločite, kateri bo vaš naslednji projekt?

Odvisno od primera do primera. Včasih dobim naročilo revije ali organizacije, spet drugič preberem kaj zanimivega, kar pritegne mojo pozornost in si to želim fotografirati. Azerbajdžan je dežela, kjer sem se rodila in odraščala, zato me je na moji fotografski poti najprej zaznamovalo okolje, ki me je spremljalo. Ta utrip sem želela pokazati na svojih fotografijah. Takoj me je zaneslo na ulice, kjer sem se s fotoaparatom približala tujcem, ki so me povabili v svoje domove in mi povedali svoje zgodbe. Tako sem prva štiri leta fotografskega dela preživela v soseščini in s sliko zapisovala spremembe, ki so se dogajale v Bakuju in okolici.

Na vaših fotografijah je ujeta lepota, čeprav slika govori o vojni, onesnaženju, pozabljenih krajih … Kako najdete to ‘lepoto’ na tako surovih krajih?

Lepota se kaže v trdoživosti ljudi, katerih zgodbe pripovedujem, ne glede na to, kako mračen je kraj in kako brezizhodni so pogoji, v katerih ljudje živijo. Še vedno so ohranili svoje dostojanstvo. Moje delo so osredotoča na moč posameznikovega duha v stiski, ne glede na to, da portretiram ljudi, ki živijo v skrajnih razmerah. Še vedno lahko pokažem, kako so močni, kakšno voljo do živ­ljenja imajo, njihovo sposobnost, da se prilagodijo in premagajo neverjetne ovire. In v tej moči najdem lepoto.

Vsaka vaša fotografija je ‘podpisana’. Nosi zgodbo, kdo je na fotografiji, od kod je … Zdi se, da imate s portretiranci intimen odnos – od pristnega stika, oblačil, hiš do navad? Kako vam to uspe?

Dobro opazujem in potrpežljivo čakam na priložnost, da me povabijo bližje. Sama uporabljam fotoaparat srednjega formata (ne digitalnega, op. p.). Fotoaparat deluje počasneje, zato je proces mojega fotografiranja preudarjen. Po navadi si vzamem več časa, da se s svojimi portretiranci spoznam, se potopim v njihove zgodbe, okolje. Vendar lepa kompozicija in svetloba nista vse, kar me zanima, zame je najpomembnejša zgodba, ki jo povem z vsako fotografijo posebej.

Ste umetnica, a ne samo to. S fotografijami nam vedno tudi nekaj sporočate. Ali ima umetnica moč, da spreminja človekovo zavest? Je ženskam težje?

Dojemam se kot vizualna pripovedovalka zgodb, kar je že sama po sebi umetniška oblika. Ko sama sebi zastavim vprašanje o tem, v čem sta moč in vrednost fotografije, si takoj predstavljam življenje brez fotografov, revij in časopisov s praznimi prostori, kjer naj bi bile fotografije. Naj poudarim, popolnoma verjamem v moč pripovedovanja skozi sliko. Na primer, ko beremo o neki težavi v članku, nas ta informira, lahko problem v teoriji razumemo, lahko celo z ljudmi sočustvujemo. Toda ko vidimo zraven fotografijo, dobi težava naenkrat obraz, človeka gledate v oči, in v tem zamrznjenem trenutku vas zadene čustveno, prebudi v vas empatijo, ves ta zapleteni in različni odziv na težavo nas razlikuje kot človeška bitja, tudi razdvaja. Mislim, da moj spol ne vpliva na mojo sposobnost pripovedovanja zgodb, na to, kakšen vtis naredi na ljudi ali na moje delo nasploh.

Trajalo je šest let, da ste končali velik projekt – knjigo Pipe Dreams. Fotografirali ste ljudi iz Azerbajdžana, Gruzije in Turčije, kjer teče 1.700 kilometrov dolg naftovod. Nam zaupate kakšno zgodbo, ki se vas je še posebej dotaknila ob omenjenem projektu.

Pipe Dreams je bil projekt, ko sem šla na popotovanje, da bi dokumentirala življenje ljudi ob naftovodih, ki se vijejo skozi Azerbajdžan, Gruzijo in Turčijo. Zgodba se je začela v moji rodni deželi, Azerbajdžanu, in nafta je bila beseda, okoli katere se je vrtelo tamkajšnje življenje ljudi – nafta je prinesla v naše življenje velike politične in tudi družbenoekonomske spremembe. Zanimalo me je, kakšna je bila cena človeškega življenja ob naftnih poljih. Ko je dragoceni ogljikovodik potoval po teh ceveh do Evrope, so obljube o bogastvu navadnih ljudi stekle skupaj z njim. V Azerbajdžanu sem spoznala Ilyasa, človeka s kronično duševno boleznijo, ki je živel s svojo ostarelo materjo in njeno pokojnino – 50 ameriških dolarjev v vasi brez oljnega ogrevanja. Ironija je bila, da je bila napeljava proti Evropi speljana sredi njunega dvorišča in s tem tudi vse bogastvo. Nasprotje med sanjami, ki naj bi jih prinesla nafta, in kruto realnostjo na drugi strani me je prevzelo, in tako sem dokumentirala ta razkol v vseh treh državah.

V vaši drugi knjigi Liquid Land ste predstavili krhkost in okoljski propad Bakuja, mesta, kjer ste se rodili in odraščali. Gre za poklon vašemu očetu, entomologu, ki je emigriral iz nekdanje Sovjetske zveze in zbral več kot 30.000 metuljev. Kakšne spomine imate na Baku – je res, da je nafta spremenila vse?

Ko sem odraščala, se je Azerbajdžan spopadal s čedalje večjimi bolečinami, saj se je preoblikoval iz nekdanje sovjetske republike v neodvisno državo, bil je majhen igralec v igri geopolitičnega manevriranja med interesi Zahoda na eni strani in Rusije in Irana na drugi. Na žalost je bila skorumpirana azerbajdžanska elita kratkovidna, ko se je zanašala, da bo naša ekonomija temeljila le na izvozu energetskih virov. Kot družbeno dokumentarna fotografinja sem zabeležila, kako se je pri nas zgodila čudna tranzicija, in usode navadnih ljudi, katerih upi in preživetje so bili naenkrat del nove velike igre.

Ali je drugače, ko dobite naročilo revije National Geographic ali New York Timesa, kot takrat, ko se lotite samostojnega projekta?

Delati za revijo National Geographic je nekaj posebnega, saj imaš na voljo čas, vire in umetniško svobodo, da lahko delaš tako, kot če bi se projekta lotil sam. Kar se tiče estetskega pristopa, ni razlike, saj vedno delam z enakim fotoaparatom, naj bo za naročene projekte ali moje. Razlika je v tem, da za druge projekte, za katere me angažirajo, vse poteka veliko hitreje, imam manj časa, z določenim rokom, do kdaj mora biti projekt zaključen, in navodili. Čisto moji projekti običajno trajajo dlje in z malo več kreativne svobode.

Ali ste se kdaj zbali za svoje življenje ali o tem med delom sploh ne razmišljate?

Ko delam, sem tako osredotočena na fotografiranje, da v mojih možganih ni prostora za strah. Če dobro načrtujete svoje delo in si priskrbite potrebno podporo, je zelo malo prostora za strah. Seveda se vedno lahko zgodi, da se stvari odvijejo v nepričakovano smer, to se je že večkrat zgodilo, toda čez leta sem se naučila, kako zmanjšati tveganje.

Nova Story že v prodaji

Story