Istega leta, kot je na tržišče prišel prvi CD, je Franc Kuzma izdelal prvi gramofon. Marsikdo je takrat pomislil, da pluje proti toku, a sam je vizionarsko sledil svoji ideji.
V najnovejšem podkastu 1, 2, 3 …bis! se Tilen Artač s svojima sogovornikoma pogovarja o fascinantnem svetu zvoka. Boljšega gosta za to temo, kot je Franc Kuzma - svetovno priznani strokovnjak na področju gramofonov in zvočne reprodukcije – si ne bi mogel želeti. Zraven je povabil zagrizenega avdiofila Aleša Kacjana, ki je bil 40 let prvi flavtist Orkestra Slovenske filharmonije.
Franc Kuzma je že v 80. letih prejšnjega stoletja ustanovil klub ljubiteljev glasbe, kjer so se srečevali prijatelji, znanci, ljubitelji glasbe. "Družilo nas je, kako priti do glasbe, kakšno glasbo poslušati. Poudarek je bil na rocku in džezu," se spominja tistih časov, a glasba se je v njegovo življenje 'pretihotapila' že mnogo prej, največ prek filmov in radia.
Sogovorniki so se pogovarjali o fascinantnem svetu zvoka.
Tudi avdiofilsko navdušenje Aleša Kacjana se je začelo zgodaj, glavni krivec pa je bil njegov stric iz Trsta, ki je imel za tiste čase odličen avdio sistem, ki je 14-letnega Kacjana povsem očaral. "Od takrat se stvari niso več mogle obrniti, takrat sem dobil virus občutka za dober zvok doma," pripoveduje.
Franc Kuzma je z izdelavo gramofonov začel leta 1983 in njegov dober glas se je počasi razširil od ust do ust. "Prvi kupci so bili ljubitelji glasbe, ki so imeli doma že neke sisteme in nabava komponent iz tujine je zahtevala, da se je človek malo znašel, pa drago je bilo. In če sem jaz uspel ponuditi dober gramofon za sprejemljivo ceno, se je počasi to razširilo po Sloveniji in po Jugoslaviji, potem so začeli kupci prihajati," se spominja. In doda: "V tistih časih smo rekli, da je od desetih kupcev devet ljubiteljev glasbe, eden je bil pa japi. Danes je pa ravno obratno."
Kaj je dober zvok?
Dober zvok Franc Kuzma opiše kot najbližji približek živemu zvoku. Ko gre za produkcijo rock in jazz glasbe, kjer ni direktne reference, pa mora biti zvok prijeten, "fajn", glasba mora do poslušalca priti s primerno dinamiko, glasnostjo in neagresivnostjo. Dober zvok ni samoumeven, kot tudi ne dobra akustika, daleč od tega. Ob tem Artača zanima, ali je v dvorani Slovenske filharmonije akustika dobra. "Ko tukaj zaigra orkester v živo, boljšega na svetu ni," pravi Kuzma.
Da slišimo bogastvo orkestra, je treba iti v dvorane.
Zato se mu zdi tudi zelo pomembno, da se klasično glasbo posluša v za to namenjenih dvoranah: "Če gledamo klasično glasbo, kako je nastala, se je vedno reproducirala samo prek orkestra. To je treba slišati, da človek sploh razume, kaj je skladatelj hotel povedati. Da slišimo bogastvo orkestra, je treba iti v dvorane ali pa imeti dražji in boljši HD sistem, ki pa seveda ni vsakomur dostopen."
Ob tem se Aleš Kacjan zgovorno izrazi, da doma vedno poslušamo "konzervo", tisto, kar nam nekdo servira na medij. Zanimivo se oba sogovornika strinjata, da so bili včasih posnetki bolj kakovostni kot danes. Zakaj? "Mogoče so se takrat več ukvarjali s tem, kako se bo kaj slišalo," razmišlja Kacjan. Kuzma doda, da so se v 50. in 60. letih (to so bili začetki snemanja) učili in v snemanje dodatno poglabljali, takrat se je delalo na čim boljši reprodukciji in to so rezultati, ki jih slišimo še danes: "Kasneje so pa v 70. letih prišli čipi, vse je bilo bolj enostavno, a to se je pokazalo tudi na zvoku. V 70. in 80. letih so bili posnetki že bistveno slabši ravno zaradi vstopa tranzistorjev na snemalno tržišče. Kasneje se je pa to še spreminjalo z digitalnimi snemanji."
Strokovnjaka pravita, da so bili posnetki včasih bolj kakovostni kot danes.
"Z gramofonom je konec"
Za Franca Kuzmo lahko zapišemo, da je vizionar. Leta 1983 je izdelal prvi jugoslovanski vrhunski gramofon (Stabi) in leto kasneje gramofonsko ročico (Stogi). In prav isto leto je Sony na tržišče poslal prvi CD. "Roko na srce - moramo povedati eno dejstvo. S pojavom CD-ja kot medija leta 1983 smo vsi takrat rekli: 'z gramofonom je konec'. Razen Franca. On je pa vztrajal takrat in vse do danes," pripoveduje Kacjan, ki je v tistih časih tudi samo (samo za nekaj mesecev) prodal gramofon, a ga hitro spet kupil nazaj. In še eno zanimivost deli Kacjan: "Gramofon so pa pomagali držati pri življenju DJ-i. To je bil njihov inštrument, s tem so oni kreirali situacijo."
Najnižje zanimanje za gramofon je bilo leta 1992 in tedaj se je tudi Franc Kuzma vprašal, kako in kaj naj še delajo naprej: "Takrat nisem videl, da se da še izboljšati zvok. Kasneje smo videli, da se zmeraj da izboljšati zvok. Kot vsaka stvar, povsod je možnost napredka."
Franc Kuzma je verjel v brezčasnost gramofona, ko so ga že vsi odpisali.
Gramofon je obstal in je za prave ljubitelje glasbe nepogrešljiv, ob tem pa je prava umetnost, kako deluje. To kar najbolje razloži Kuzma: "Princip se nič ni spremenil zadnjih 100 let in več. Osnovni koncept gramofona oz. gramofonske plošče je: na gramofonski plošči je ena zareza, ki je bila narejena tako, da se je rezalna igla premikala v ritmu glasbe. Včasih je bilo to mehansko, danes se dela prek električnih signalov. Naloga gramofona je, da to reproducira nazaj. Torej, igla se premika v brazdi, čim bolj točno, kakor je zarezana plošča. Ampak, da to dosežemo s čim manj napakami, je pa potrebno doseči določene parametre."
Vsak lahko nekaj naredi za boljšo akustiko doma
Tudi to je skorajda že umetnost, da bi doma ustvarili vrhunsko akustiko. Vsekakor pa precejšen finančni zalogaj, ki je večini nedostopen. Pa vendarle Artača zanima, ali lahko doma s kakšnim preprostim ukrepom poskrbimo za boljšo akustiko? "Seveda lahko. Današnji dizajn stanovanj, njihovi prostori - gole stene, velike šipe – so zelo slabi za poslušanje glasbe. V prvi fazi je treba dati v prostor police, mehko pohištvo, zavese, velike rože, preproge, ki dušijo zvok," svetuje Kuzma, ki ima doma prav posebno sobo, prilagojeno za poslušanje (pravi ji poslušalnica), v njej (velika je 11 x 6 x 4 metre) pa za dva zabojnika opreme.
Tudi tokrat je Tilen Artač svojega gosta postavil pred poseben izziv.
Kako zelo pomembna je oprema prostora, pove izkušnja Kacjana in orkestra Slovenske filharmonije, ko so se po prenavljanju velike dvorane leta 2000 vrnili nazaj igrat: "Ko smo prišli nazaj, je bila dvorana sicer prekrasna za pogledati z vsem temi štukaturami, vse je bilo sveže, novo. Ampak zvok je bil pa ojojoj. Stena (ni bilo več krede, op. a.) je vplivala na visoke frekvence, na violine, pihala. Kar naenkrat se je začelo odbijati in je bil zvok zelo agresiven."
Danes je zvok v Slovenski filharmoniji vrhunski, kot so vrhunski glasbeniki, ki ga izvajajo. Franc Kuzma ne igra nobenega inštrumenta, pošali se, da je prednost gramofona ta, da ni treba znati igrati. Zato ga Tilen Artač ni postavil pred tak izziv kot svoje predhodne goste, a povsem se izzivu tudi on vendarle ni izognil. Orkestru Slovenske filharmonije so dirigirali že mnogi znani dirigenti, zdaj pa se je mednje vpisal tudi Franc Kuzma, ki je izziv videl kot "pravo doživetje". In prav to pričaral tudi vsem poslušalcem.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču