Franjo Potočnik: Pol mlajši ga komaj dohajajo

26. 7. 2016 | Vir: Jana
Deli
Franjo Potočnik: Pol mlajši ga komaj dohajajo (foto: Igor Zaplatil)
Igor Zaplatil

Ne, kaj bi Franjo brez Triglava, ampak kaj bi Triglav brez Franja, so o klenem Mojstrančanu Potočniku pisali novinarski kolegi.

Prav tako očarani kot jaz nad njegovo iskrivostjo, iskrenostjo in iskro v očeh, ko neutrudno pripoveduje zgodbice z očaka. Častitljivih 80 let šteje, a v srcu nosi mladostno energijo, kot je zlepa ne najdeš pri veliko mlajših.

V gorah se spletajo posebne vezi

Če se ob tisti znani, da bi moral vsak pravi Slovenec vsaj enkrat na Triglav, kar malce zgrozite ali pa celo ujezite ... Usta vam bo zaprlo, ko boste prebrali, kolikokrat je bil na Triglavu Franjo Potočnik. Z vrha Slovenije bi ta gospod z veliko začetnico lahko zavriskal več kot tisočkrat. Na gori je namreč stal že tisočštirikrat. »Zdaj, če se nazaj spomnim, je to kar precejšen zalogaj,« začneva pogovor v Franjevi posebni sobi, polni umetnin. A k tem hobijem pozneje. »V gorah se spletejo res čudovite vezi,« nadaljuje. »Ne spoznaš samo človeka, ampak tudi njegov življenjski slog, njegovo družino, njihove člane, to je ena taka širša družina.« Franja in prijatelje je gora povezala v neformalno društvo Prijatelji Triglava. »Denarja ne odvajamo v Planinsko zvezo, ampak ga sami porabimo.« Prostovoljne prispevke namenijo za pluženje in posipavanje ceste do doline Krme, ki jo pogosto načenjajo luknje.

»Enkrat me je ob pol treh ponoči nekdo videl, ko sem z vrečo peska stal na cesti in posipaval, pa me je vprašal, ali cestarji delamo nadure. Pa sem ga vprašal, kam gre. Je rekel, da na Triglav. Sem rekel, počakaj, saj grem tudi jaz.« Prav skozi Krmo jo Franjo, odkar ga malce dajejo kolena, najpogosteje mahne proti vrhu, čeprav je njegova najljubša pot skozi dolino Vrat. A njegov tempo je zavidljiv, tisti, ki ga poznajo, pravijo, da se po skalah vzpenja kot gams. Pol mlajši pohodniki ga komaj dohajajo, je opazil. Ponosen na svojo izjemno kondicijo pove še eno anekdoto: »Če grem sam, hodim izredno hitro, ampak ne, ker bi šel na čas. Ampak zato, ker telo zmore in se prepustim.« »Vi pač šibate v svojem tempu?« mu popiham na dušo.

»Ja, tempo imam pa tak, da če hodimo v skupini, kar vnaprej napovem, v kolikšnem času bomo prišli na vrh, in se niti za pet minut ne uštejem.« Ljudje, ki jih je peljal na Triglav, so mu povedali, da je z njim lažje hoditi. Da se je v njegovi družbi lažje vzpenjati, gristi kolena. Ne dvomim, da je tako, verjamem, da jih Franjeva energija vleče za sabo.

Za svoj 68. rojstni dan trikrat na Triglav v enem dnevu!

In ljudi, s katerimi je premagoval vrhove do našega kraljestva, ni malo. Podarili so mu albume, v katerih hrani spomine. Na 8. avgust 2009, ko je zbral 8 žensk in 8 moških iz 8 občin. Da bi z osmico obeležil svoj 888. vzpon na vrh Slovenije. Za 65. rojstni dan si je podaril posebno ali pa kar nenavadno darilo. Odločil se je, da bo ob prelomu tisočletij Triglav osvojil 200-krat. 1. januarja ob enih zjutraj je začel. A mu je šlo tako dobro, da se je odločil, da ne bo šel samo 200-krat ampak kar 366-krat. Leto je bilo pač prestopno. Med pohodi je zbiral denar in ga prek planinskega društva podaril jeseniški bolnišnici. Za 68. rojstni dan je šel v enem dnevu trikrat gor in dol, vzelo mu je 20 ur in 20 minut. »Zdaj tega ne počnem več. Zdaj grem na vrh pa se spustim do kolega v bunkerju iz stare Jugoslavije, ki tudi bolj zgodaj vstaja. Grem k njemu na obisk, ker sem zgoden, grem pa potem še enkrat čez vrh nazaj.« Najraje hodi, kadar je mir, malo ljudi. Zelo rad se vzpenja ponoči. »Se zgodi ponoči ob polni luni, jaz jo mahnem okoli enih, da nas je kar veliko. Z vseh strani prihajamo, vidimo lučke in si signaliziramo.« »Pa vas je ponoči kdaj strah v gorah? Da bi se vam kaj zgodilo?« previdno vprašam. »Saj poznam vsak kamenček. Veliko ljudi me sprašuje, zakaj in kako ponoči. Fletno je, mir je, saj vsak kamenček poznaš ...«

Na Malem Triglavu je pet kozorogov

A vsake toliko ga gore presenetijo, mu podarijo neko novo izkušnjo, takšno za vse življenje. Kako vesel je bil, ko je letos na Malem Triglavu prvič srečal kozoroge. »Pa nenadoma nekaj zaropota. Sem začel gledati in zagledal le nekaj svetlečega. Potem pa ugotovil, da gledam oko. Vrgel sem kamenček pa se je kozorog zdramil in malce umaknil. Malce višje na skalo, da me je spustil mimo. Čudno se mi je zdelo, ker sem videl le eno oko, saj ima oči precej blizu. Ampak tako je bilo. Kolega mi je povedal, da je na Malem Triglavu pet kozorogov.« Na poti proti vrhu Slovenije srečuje svizce, pozimi zimske bele zajce. Nekoč je na planini našel truplo krave, ki jo je medved razmesaril. »Tam je ležala vsak dan bolj napihnjena.« Potem pa je nekega dne ostal le še skelet. Kravje koščice je odnesel domov, vklopil svojo kiparsko domišljijo in iz njih ustvaril skulpturo. Ni edina, meni prav tako zanimiva je tista iz krompirjevih gomoljev. Franjo ni le kipar, je tudi slikar in poet. Zrecitiral mi je, kar je nekega minulega dne kar tako mimogrede spesnil. Kurja polt, vam povem! Tudi glasbo nosi v duši, a valčke ima rajši od polk. In za piko na i še to: je triglavan, ki celo živi na ulici Jakoba Aljaža. Triglav je tako ali drugače njegov dom.

Ob koncu pogovora vprašam le še: »Gospod Franjo, kolikokrat si še želite na Triglav?« Franjo z nasmehom na obrazu odgovori: »Oh, o tem pa sploh ne razmišljam. Povem vam tako, če bom zdrav, bom hodil.«

Besedilo: Maja Sodja
Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju