Gabriel Garcia Marquez s poti po Vzhodni Evropi konec petdesetih let!

Eden največjih velikanov svetovne književnosti Gabriel Garcia Marquez slovenskim bralcem ni nikakršna neznanka, saj imamo v slovenščino prevedena praktično vsa njegova dela.

Obsežno zbirko kolumbijskega pisatelja, ki je dolga leta delal kot novinar in dopisnik, leta 1982 pa za svoje literarno delo prejel tudi Nobelovo nagrado, so pred dnevi pri Cankarjevi založbi dopolnili še s potopisom S poti po Vzhodni Evropi. Tega je Marquez pisal v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je podal na pot po komunističnih državah tedanje Vzhodne Evrope, in sicer kmalu po tistem, ko je Sovjetska zveza zatrla upora na Madžarskem.

Onkraj 'železne zavese'!

Potovanje se je začelo v Vzhodnem Berlinu ...

• »Železna zavesa ni ne zavesa ne železna. To je rdeče-belo, kot izveski za frizerske salone, pobarvana ograja iz kolov. Po treh mesecih, ki sem jih preživel znotraj nje, ugotavljam, da je bilo nespametno pričakovati, da bo železna zavesa res železna zavesa. A dvanajst let nepopustljive propagande ima močnejšo moč prepričevanja kot celoten filozofski sistem. Štiriindvajset ur novinarske literature na dan nazadnje uniči zdravo pamet do takšne mere, da začne človek metafore jemati dobesedno.«

Na pustolovščino so se odpravile trije: Francozinja indokitajskega rodu Jacqueline, ki je delala pri neki pariški reviji, klateški Italijan Franco, občasni dopisnik milanski revij, in Gabriel, ki je takrat še kot mlad dopisnik bival v Parizu.

• »Cesta je edina pot, po kateri lahko res prodreš skoz železno zaveso. A mejne oblasti so tako stroge, da se naj menda ne bi splačalo tvegati in se podati na pustolovščino brez uradne vize in z avtomobilom, registriranim v Franciji. Kolumbijski konzul v Frankfurtu je preudaren mož. 'Treba je biti previden,' nam je rekel s svojo izbrano popayansko španščino. 'Predstavljajte si, vse tisto je pod rusko oblastjo.' Nemci so bili natančnejši. Opozorili so nas, da bi nam, če bi nam uspelo priti čez, zaplenili fotografske aparate, ure in vse dragocenejše predmete. Posvarili so nas, naj imamo s seboj hrano in dodatno gorivo, da se nam ne bi bilo treba ustavljati na poti, dolgi 600 kilometrov, kolikor jih je od meje do Berlina, in da nedvomno tvegamo, da nas bodo Rusi prerešetali z brzostrelkami.«

Trije popotniki so se navkljub vsemu odpravili na pot in ko so zapustili z veličastno mrežo nemških avtocest, ki jo je zgradil Hitler, 'da bi lahko premikal svoj sestav vojaških strojev', so prišli na t.i. nikogaršnjo zemljo ali 800 metrov praznine, ki loči oba svetova.

• »Tam ni bilo ne mučilnih taborišč ne slovitih kilometrov in kilometrov in kilometrov električne bodeče žice. Popoldansko sonce je zorelo nad neobdelano zemljo, ki je bila še zmeraj razrita od škornjev in orožja kot dan po vojni. To je bila železna zavesa.«

Tudi komunisti morajo jesti!

... in tam je trojka najprej čakala. Prvič zgolj več kot eno uro.

• »Bila je že noč, a luči so bile še zmerja ugasnjene. Na drugi strani ceste je bila železniška postaja, prašna lesena stavba z zaprtimi okni in vrati. Iz brezzvočne teme je velo po topli hrani. 'Tudi komunisti jedo,' sem rekel, da se mi ne bi skvarila dobra volja. Franco je dremal, naslonjen na volan. 'Ja,' je rekel. 'Čeprav zahodna propaganda trdi drugače.«

Po Vzhodnem Berlinu, ki je zaradi potrtih in zagrenjenih obrazov ljudi nanje vendarle naredila svojstven vtis, so obiskali še Češkoslovaško, Poljsko, Madžarsko in Sovjetsko zvezo.

Prav vsako izmed držav je Marquez mojstrsko popisal skozi opazovanje vsakdanjih izkušenj njihovih prebivalcev in zanj nenavadnih podrobnosti. Njegovi opisi so prežeti s hudomušnostjo in ironijo, ki dajeta njegovemu kritičnemu pisanju o tedanjem političnem sistemu vzhodnega bloka in absurdnosti tamkajšnjih razmer enkraten pečat.

Vabljeni ste na popotovanje po času, ki ga ni več, a nam navkljub vsemu ostaja zelo blizu.

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije