Če se boste v dnevih, ki so pred nami, zaželeli kratkočasenja s še posebno napetim čtivom, bo nova nknjiga najbolje prodajanega avtorja kriminalk Chrisa Carterja zares najboljša izbira.
Chris Carter, katerih knjige slovenski bralci že dobro poznajo, je študiral psihologijo zločincev, se z njo tudi poklicno ukvarjal in napisal več znanstvenih knjig. V zadnjem času pa se je posvetil predvsem pisanju kriminalk. Njegove kriminalke so tudi sicer znane kot izjemni psihološki trilerji, ki bralca držijo v neprestani napetosti, kar potrdi tudi s knjigo Galerija mrtvih.
Pred nekaj dnevi je Lindina najboljša prijateljica Maria na instagramu objavila fotografijo sebe in svojega prikupnega malega kodrastega bišona, posneto s face swapom. Kuža je imel prirojeno napako spodnje čeljusti, zaradi katere mu je jezik ves čas molel iz gobčka. Posnemajoč kužka, je tudi Maria pokazala jezik, ko ju je fotografirala. Po zaslugi potpurija puhastega belega kožuha, pobeljenih plavih las, molečih jezikov in Marijinega vedno pretirano naličenega obraza je bil posnetek nadvse zabaven. Linda si je obljubila, da bo poskusila nekaj podobnega z gospodom Boingom.
»Ja, dajva,« je navdušeno rekla in pokimala mačku.
Deveta v seriji
Knjiga Galerija mrtvih je deveta v seriji z glavnim junakom Robertom Hunterjem, glavnim detektivom enote za skrajno nasilne zločine pri losangeleški policiji. Hunter je izredno inteligenten, bil je najmlajši detektiv na tem položaju, šolo je naredil po hitrem postopku in njegove študije zločinov so obvezni učbeniki na policijskih šolah. Če bi hotel, bi bil Hunter že davno tega lahko povišan v državne preiskovalce, a zaradi težkih preizkušenj iz mladosti raje ostaja pri svojem delu na terenu.
Hunter je tudi zasebno zelo zanimiv človek, ki zelo malo spi, veliko bere, je široko razgledan ter ima poseben okus za enosladni viski. Njegov partner pri policiji ter njegov protipol je Carlos Garcia.
Ko je bilo govora o krajih zločina, se je Hunterja in Garcie držal sloves, da imata 'trdo kožo', kar pravzaprav ni bilo nič čudnega. Videla sta namreč nič koliko prizorišč bolj krvavih in brutalnejših umorov kakor večina detektivov v vsej zgodovini losangeleške policije. Bore malo nasilnih dejanj ju je še lahko pretreslo. Kar sta tistega večera videla v spalnici Linde Parker, pa ju vendarle je.
»Kaj, hudiča?« Garcia je besedi izgovoril skorajda nevede. Kljub vsem izkušnjam so njegovi možgani še vedno s težavo doumeli podobe, ki so jim jih pošiljale oči.
Vse na kraju zločina je bilo vznemirjajoče, začenši s temperaturo v sobi.
Galerija mrtvih
»Že enaintrideset let sem pri policiji in v teh letih sem videl ogromno norega, ampak če bi mi bilo pred smrtjo dovoljeno izbrati eno samo stvar, ki jo bi lahko pozabil, bi izbral tisto tam.«
... je povevedal poročnik losangeleške policije detektivoma Robertu Hunterju in Carlosu Garcii iz enote za skrajno nasilne zločine, ko prispeta na eno od najbolj šokantnih prizorišč zločina, kar sta jih kdaj videla.
Če že poznate detektiva Roberta Hunterja, potem veste, da je precej poseben človek, ki rad zleze v misli zločincev, ki jih skuša izslediti, z nepojasnljivimi uvidi pa običajno reši primer. Toda tokrat se vse skupaj nepričakovano zaplete, in ko postane jasno, da imata detektiva opravka s serijskim morilcem, policija in FBI združita moči. Opravka imajo namreč z zločincem, ki ne pozna meja; je psihopat, ki obožuje to, kar počne, ker je umor zanj več kot ubijanje– vidi ga kot umetniško zvrst.
»... sinoči se je na kraju zločina pojavil nekakšen zametek teorije.«
»Prav,« je z zanimanjem rekla kapetanka. »In kakšen je ta zametek teorije?«
Garcia je vedel, da bo njegova naslednja izjava zrela za norišnico. Naslonil se je nazaj na stol, komolce podložil na naslona in staknil konice prstov.
»Da se ima mogoče ta morilec za umetnika.« Za hip je pomolčal in pokazal na fotografije na tabli. »In da je vsa ta blaznost, ki jo tam vidiš, samo njegova 'umetnina', ki je v njegovih očeh odraz lepote.«
Kapetanka je ponovno pogledala v tablo, nato pa pogled počasi spet uprla v Garcio.
»A si resen?« Naslednje besede bi se ji skoraj zataknile v grlu.
»Umetnik? Odraz lepote? Kaj?«
Garcia je pokimal. »Morilec tako misli. Mogoče. Ja.«
»To je noro.«
Garcia se je ozrl k Hunterju za pomoč.
Ni je dobil.
»Res je,« se je strinjal Garcia. »In če sem odkrit, naj si mislimo, da smo še tako domiselni, tako nora teorija nam nikoli ne bi padla na pamet, če ne bi bilo sporočila, ki ga je morilec tej ubogi punci vrezal v hrbet.«
Dobrodošli v galeriji mrtvih!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
