Ganljiva izpoved vzgojitelja dečka iz Bosne, ki so ga vzgajali volkovi

Neverjetna zgodba Harisa Pućurice bi bila v vrtincu vojnih grozot skoraj pozabljena, če je nekega dne učitelj Dragan Rolović ne bi povedal Ani Tomović, gledališki režiserki, ki je takrat delala z otroki v zavodu.

Ana je to zgodbo povedala svojemu možu, režiserju Vuku Ršumoviću, ki je bil tako navdušen, da se je odločil posneti film. Film 'Ničije dete' je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Benetkah, kjer je požel simpatije občinstva in celo tri nagrade.

Deček med volkovi

Nekje na meji Bosne in Hercegovine, Črne gore in Srbije so lovci leta 1988 opazili dečka, ki se je premikal po štirih, v tropu volkov. Volkove so ustrelili in dečka so ujeli. Bil je ranjen, podhranjen, poln modric, opraskan in ni mogel govoriti.

Nihče ni vedel, kdo je, čigav otrok je ali od kod prihaja. Poimenovali so ga Haris Pućurica in ga namestili v Centralno zavetišče za otroke in mladino v Beogradu, kjer je ostal do leta 1992. Takrat je prišlo do odločitve, da se morajo otroci vrniti v centre, iz katerih so prišli, zato so Harisa poslali nazaj v Bosno in Hercegovino.

Večna skrivnost

Izvor Harisa Pućurice je ostal večna skrivnost. Morda je zašel z doma svojih staršev, morda so ga v gozdu pustili, morda je preživel nesrečo ... ve pa se, da ga nihče nikoli ni iskal ali prijavil kot pogrešanega.

O njegovem življenju se ve le, kaj se je dogajalo od trenutka, ko so ga našli, do dneva, ko je štiri leta pozneje zapustil zavetišče.

Ime so mu dali lovci in z njim simbolično opredelili vsaj njegovo narodnost.

Težka pot do socializacije

Proces socializacije je bil izjemno težaven. Harris se ni bal ljudi, strah pa ga je bilo tehnologije. Zavračal je kuhano hrano, jedel je s tal ali iz smetnjaka, ni imel higienskih navad in pogosto so ga našli sključenega pod mizo.

Vzgojitelj Dragan Rolović opisuje: "Vse mu je bilo novo – veliko otrok, velika stavba, vsi so mu nekaj govorili, kazali ... Spal je na stolu, pod mizo in celo na mizi. Nekaj ​​časa je trajalo, da je sprejel posteljo. Ko je prvič videl televizijo, se je tako prestrašil, da smo ga morali potegniti izpod postelje. Ni vedel, čemu služi fontana. Kopanje, striženje nohtov – vse je bil izziv."

Navdušenje nad psi

Rolovic se spominja, da je bil Harris zelo navezan na svoje stvari, celo na zobno ščetko. Fascinirale so ga frnikole in še posebej psi.

Ko je nekoč rotvajler vstopil na dvorišče doma, so otroci zbežali, Harris pa se mu je približal, ga prijel za ovratnico in ga mirno pripeljal v pisarno.

Bil je visok za svoja leta, modrih oči, svetle polti, pogosto mu je teklo iz nosu zaradi kroničnega sinusitisa.

Njegova hoja je bila nenavadna - ne zaradi telesne poškodbe, ampak zato, ker ni znal hoditi v čevljih, je povedal vzgojitelj.

Povezava z otroki

Sprva sta s Harisom komunicirala z kretnjami, a se je hitro začel učiti prvih besed. 

"Zdelo se mi je, da je razumel večino stvari, ki sem mu jih govoril. To je bil za nas znak, da je bil otrok v stiku z ljudmi in da je nekoč znal govoriti. Otroci so mu pomagali hitro osvojiti govor. Resnično so se potrudili in na naše veliko presenečenje vzpostavili odličen stik s Harisom, ga zaščitili in ga naučili marsičesa."

Njegov najboljši prijatelj je bil fant Žile, eden najbolj inteligentnih v domu. Pokazal mu je, kako držati svinčnik, si umivati ​​zobe, se kopati. Tako zelo mu je pomagal, da so ga pogosto našli celega premočenega, ker je pomagal Harisu pri kopanju.

Ko je Žile odšel iz doma, je Harris to težko sprejel. Poslej nikogar več ni spustil tako blizu.

Poseben otrok

"Haris nam je bil, vzgojiteljem, še posebej ljub. Znal se je stisniti na naše prsi, prosil je za nežnost, kot vsak drug otrok. Tukaj mu tega nikoli niso odrekli," pravi Rolović.

Nazaj v gozd

Leta, preživeta v tej ustanovi, so bila verjetno najlepša v Harisovem življenju. Imel je nekakšen dom, prijatelje, hodil je v šolo, bil je na suhem in toplem, končno je nekdo poskrbel zanj. Še vedno ni bil nikogaršnji otrok, a je postal nekdo. Žal to ni trajalo dolgo. Kot 17-letnega so ga, oblečenega v uniformo, vrnili tja, kjer so ga našli. Tam se je krog njegovega življenja sklenil. Nikoli več se ni vrnil.

Po mnenju nekaterih ga je ubila zablodela krogla, po mnenju drugih pa morda še danes pleše z volkovi.

Odzivi javnosti

Zgodba o fantu, ki je živel z volkovi, še kar odmeva v javnosti:

"Če ga lovci ne bi našli, bi bil morda on in volkovi še vedno živi."

"Bolje bi bilo, če bi jih vse pustili v gozdu ... grozno je, kaj so ljudje storili."

"Morda je bil pač tako srečen – in smo ga uničili."

"Ljudje so največje zlo – socializirati otroka in ga nato poslati nazaj v smrt, zakaj?!"

Ostaja le tišina – in legenda o fantu, za katerega je bil volk človek, človek pa volk.

• Preberite si tudi: Psiholog o 'najbolj dolgočasnem klientu': "Potem pa je na seanso prinesel nekaj, kar je spremenilo vse"