Ko je bilo Gemme v življenju najhuje, so ljudje njeno stisko še poslabšali.
"Stigma, s katero sem se soočila po tem, ko sem doživela posttravmatsko stresno motnjo, je bila predvsem v tem, da so me ljudje spraševali, ali sem nora. Ko me ni bilo v šoli, so se širile govorice, da sem v norišnici, nekdo pa me je celo vprašal, ali sem nevarna. Bilo je, kot da me obtožujejo norosti, ne pa da samo sprašujejo. Niso razumeli in se niti niso potrudili razumeti. Preživljala sem najbolj strašljivo obdobje svojega življenja, oni pa so mislili, da sem si za vse sama kriva," se za See Me spoinja Gemma.
"Ljudje v šoli so bili grozni do mene. Klicali so me Nora. Imam sestro dvojčico in ljudje so prihajali do nje ali mene z vprašanjem: 'A si ti tista nora?' Tako so ugotavljali, katera od naju je katera," pove Gemma in nadaljuje: "Enkrat sem se sprla z neko punco in je spor zaključila z besedami: 'No, jaz vsaj ne slišim glasov.' Kako pa ona ve, da jih jaz? Karkoli se je zgodilo, so takoj povezali z mojim duševnim zdravjem."
Gemmo sta stigma in diskriminacija naredili zelo jezno. "Res me je razjezilo, da so ljudje mislili, da imajo pravico do mnenja o nečem, o čemer ne vedo ničesar. Imeti težave z duševnim zdravjem je res strašljivo, vendar se zdi, da ljudi to sploh ne zanima. Ugotovila sem tudi, da ljudje ne razumejo, kako velika stvar je to. Samo norčujejo se, ne da bi imeli najmanjšo predstavo, skozi kaj gre v tistem trenutku človek. Zdelo se je, da je povsem sprejemljivo norčevati se iz nekoga, ki je v hudi stiski."
Gemma se danes v okviru organizacije See Me skuša z ljudmi pogovarjati in jih ozaveščati o duševnem zdravju, a ugotavlja, da se ljudje tej temi raje izogibajo. "Srečala pa sem celo ljudi, ki pravijo, da težave z duševnim zdravjem sploh ne obstajajo."
Vir: See Me
Preberite si tudi: "Govorili so, da me ne bi smeli spustiti v bazen z brazgotinami in da sem nevarna"