Gen za vitkost? Odkrili so ga slovenski raziskovalci!

Takšen in podobni naslovi so pred kratkim odmevali ne le pri nas, ampak po vsem svetu. Zato nas je zanimalo, kaj ta na novo odkriti gen TST pomeni. Predvsem kaj pomeni za Slovence s preveliko telesno težo, ki jih je, kot pojasnjuje prof. dr. Tadej Batellino, v naši družbi vse več.

Prof. dr. Simon Horvat, zaposlen na Kemijskem inštitutu in Univerzi v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, je pred štirimi leti z genomsko analizo odkril gen deptor, ki se bolj izraža pri debelih kot pri vitkih miših, in to povzroča povečano tveganje za razvoj debelosti. Dokazali so visoko povezavo med višjim izražanjem omenjenega gena tudi v maščobnem tkivu debelih ljudi. Potem pa šli korak naprej. Vse bolj so raziskovali genetske dejavnike, ki pripomorejo k manjši zamaščenosti vitke linije, in ugotovili, da imajo edinstven model.

• »Najprej smo ugotovili, da naša vitka linija poje enako kot debela. Da se giblje enako kot debela. Vitko linijo smo tudi težko zredili, čeprav smo uporabili visokokalorično hrano, kjer je bila večina energije iz sladkorjev in maščob.«

Zato so obrnili optiko in iskali, kaj je dobrega pri vitki liniji, in ne, kaj je slabega pri debeli.

»Tudi za vitko linijo veljajo fizikalni zakoni. Prvi zakon termodinamike je zakon o ohranjanju energije. Kolikor energije gre v organizem, toliko je mora iti ven, nič energije se ne izgubi. Zato je zanimivo vprašanje, kako je vitka linija v debelostnem okolju sposobna ohranjati energetsko ravnotežje.«

V raziskavi so iskali glavne gene, ki ločijo vitke od debelih. »Ali je to po domače tisto, ko opazujemo človeka, ki ves čas je, pa se nikoli ne zredi, in se vprašamo, kako je to mogoče?« me zanima. »To so anekdote, v znanosti je treba to dokazati. Je pa res, da so živalske študije pa tudi nekatere klinične raziskave pri ljudeh pokazale, da je določen del populacije težko zrediti. Da kažejo neko odpornost proti 'hitri' hrani.«

Losos in šparglji ali repa in krompir?

»Bolj nevarna kot hrana zahodnega je hrana vzhodnega tipa,« pojasnjuje prof. dr. Tadej Battelino, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na Pediatrični kliniki v Ljubljani.

»Repa, krompir, revščina. Ne smemo govoriti o zahodni hrani, ker hrana zahodnega tipa je tudi losos. Problem je revščina.« Ključna težava je torej, kako se prehranjuje sloj prebivalstva, ki povsod po svetu narašča. Vse globlji je prepad med bogatimi in revnimi. Pri nas so te razlike vse bolj izrazite.

»Problem je pri tistih, ki si ne morejo privoščiti beljakovin. Populacije, ki so si lahko privoščile beljakovine, so se možgansko prej razvile. Bile so uspešnejše, zmagovale so v vojnah. To je stara zgodba. Če na problem debelosti gledamo z antropološkega vidika, so rešitve jasne.«

Gradbeni kamen človeškega telesa so beljakovine. Vse drugo je energija, ki jo porabljamo za delo, telesno aktivnost. V našem okolju je težava, da je ne porabljamo. »Imamo angleški izraz 'cheap calories'. Cenene kalorije. To so kalorije, ki nam ne prinesejo nič drugega kot kalorije. Primer takšnih kalorij so ogljikovi hidrati. Ti človeškemu telesu v ničemer ne koristijo. Ne glede na to, ali jih dobimo s polnozrnatim, pirinim in še kakšnim kruhom. Prinesejo le energijo.«

Če bi to energijo porabili za 12-urno delo na polju, bi vam te kalorije koristile. A življenjski slog velike večine med nami je drugačen. »So pa to najcenejše kalorije. Sladkor je poceni. Na tone ga izdelujejo v najrevnejših predelih sveta.« Sladkor je škodljiv. Takoj gre v kri, tudi popolnoma zdravemu človeku dvigne raven sladkorja v krvi. Pa se starši otrok s pretirano telesno težo tega zavedajo? So ozaveščeni?

»Bojim se, da so,« odgovori prof. dr. Battelino. »Ko jim na kliniki povemo, da bi bilo za otroka zdravo, če bi denimo jedel zrezek iz lososa in šparglje, po možnosti z olivnim oljem ... Izračunajte. Tak obrok stane pet evrov, medtem ko repa in trije krompirji stanejo evro.« Razlika je nekajkratna. V pogovor se vključi prof. dr. Horvat, v bran repi in krompirju.

»Krompir vsebuje razmeroma veliko vode in sestavljene ogljikove hidrate. Poleg tega ima resda malo beljakovin, a za naš organizem biološko visoko vredne beljakovine. Repa ima ogromno vode, vlaknine in mineralov, poleg tega pa so produkti mlečnokislinskega vrenja izredno koristni za prebavo, metabolizem in imunski sistem. Slabi v današnji prehrani so predvsem enostavni sladkorji v sladkanih pijačah, sladkarijah in večini predelane hrane ... Po rodu sem tudi Prekmurec, odraščal sem ob repi in krompirju, in bi rekel, da se je same repe in krompirja težko prenajesti in od tega hudo zrediti ...«

»Ravno Prekmurje je največji problem,« nadaljuje prof. dr. Battelino. »Dokazali smo povezavo med porabo krompirja na osebo in debelostjo. Če bi krompir lahko jedli surov, bi bilo v redu. Pa ga ne moremo, ker dobimo vročino. In ko ga termično obdelamo, se že v ustih spremeni v sladkor.« Dokazali so tudi, da je v poklicnih šolah več debelosti kot v gimnazijah. Debelost je torej socialen problem. Kje potemtakem najti mejo med lososom in šparglji ter krompirjem in repo?

»Kompromisi so v cenejših živilih, ki imajo višjo vsebnost beljakovin. Najslabši je riž, ker ima najmanj beljakovin. Nekoliko boljša so žita, ki imajo do 17 odstotkov beljakovin. Še boljša so pražita. Pira ima več kot 20 odstotkov beljakovin.« In več beljakovin pojemo, manj se nam bo poznalo pri teži.

»Ljudje smo skozi razvoj zelo dobro razvili obrambo proti maščobam. Vsak Slovenec je najbrž vsaj enkrat poskusil kranjsko klobaso. Če pojeste eno brez kruha, je odlična. Če pojeste dve kranjski klobasi brez kruha, vam bo slabo. Receptorji za maščobe vedo, kdaj je dovolj. Ko je dovolj, smo siti. Če pa zraven kranjske klobase pojeste hlebec kruha, ne boste čutili tega. Zakaj? Ker za ogljikove hidrate nimamo receptorjev. Maščobo telo regulira samo, ogljikovih hidratov pa ne.« Pod črto: ogljikovi hidrati so poceni, zato je pomembno, da se zavedamo njihovih nevarnosti, ki lahko vodijo celo v prezgodnjo smrt. Debelost ubija počasi.

Ali znamo v človeškem telesu najti proces, ki bo človeka naredil odpornejšega proti debelosti? Treba je povedati, da je napačna miselnost, da bodo odkrili čudežno tabletko, ki jo bo bolnik pojedel in postal vitek. Osredotočiti se moramo na stopenjske rešitve, ki bodo pomagale na poti do vitkosti. In zato je odkritje prof. dr. Horvata izjemno.

»Ljudje potrebujejo oprijemališče, da gredo v pravo smer. Da shujšajo, se začnejo gibati,« pravi prof. dr. Battelino. »Ko govorimo o delovanju procesa pri človeku, smo še na začetku,« razloži prof. dr. Horvat. »Gre za temeljno raziskavo, ki smo jo delali predvsem na živalskih populacijah in celičnih modelih. Pri človeku smo preverili, ali se ta gen odziva podobno kot pri živalih. Ugotovili smo, da je ta gen prav tako povišano izražen v maščobnem tkivu vitkih ljudi, da zmanjšuje zamaščenost, da spreminja metabolizem energije tako, da za energijo porablja predvsem maščobo. Ta gen deluje v celici tam, kjer proizvajamo in trošimo energijo. Po domače: maščobno celico naredi bolj zdravo, kar pozitivno vpliva tudi na druge organe in dolgoročno deluje antidiabetično.«

Pot do bolnikov

»Pot do bolnikov prav kratka ne bo, ker je vse, kar uporabljamo na ljudeh, strogo nadzorovano, kar je edino prav.« Treba je dokazati varnost.

»Ključno je, da začneva sodelovati,« strne pogovor prof. dr. Battelino. »To v Sloveniji najbolj manjka, zato sta Univerza v Ljubljani in Kemijski inštitut prijavila evropski projekt Artemida. Če bo projekt uspešen, bo morala država postaviti in opremiti Center za translacijsko medicino, kjer bi opravljali potrebne raziskave.« Slovenija ima z Artemido priložnost postati inovativna družba razvoja.

»To se v Sloveniji poskuša graditi. Zakaj je pri nas to tako težko? Zaradi lopovskega sistema. V tem projektu se ne da nekaj denarja pospraviti v žep.« Je sistem, ki omogoča prenos znanja v prakso. Sistem, ki kaže pot do bolnikov. Pot do končnega cilja, do zdravega naroda. To dokazuje tudi spodnja tabela, koliko življenj bi v prihodnjih letih rešili s projektom Artemida.

Napisala: Maja Sodja, fotografije: Igor Zaplatil, shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord