Glennon Doyle, avtorica knjižne uspešnice: Bolečina je naša učiteljica

Ko zabolijo besede ali dejanja, se pogosto umaknemo od osebe ali okoliščine, ki nas je prizadela. A kaj ko bolečina ostane. Veliko ljudi jo preprosto samo odrine s površja, ker so občutki preveč neprijetni, da bi ji predolgo pustili zadrževati se v svoji zavesti.

Kar nas o bolečini uči avtorica svetovne knjižne senzacije, ki se je uvrstila na prvo mesto seznama uspešnic revije New York Times, je življenjska modrost, ki je ni prebrala v knjigah ali se je kako drugače navzela od modrejših od sebe. Na lastni koži je izkusila spoznanje, da dokler bolečino tlačimo z blažilci čustev, ki lahko vodijo v odvisnost, kot so hrana, alkohol, cigareti in seks, v resnici dušimo svojo pristnost. Glennon Doyle pravi, da vsakič, ko se odločimo bolečino omiliti s praznjenjem hladilnika, popivanjem ali blatenjem drugega človeka, delujemo kot buba, ki se preda, tik preden bi lahko predrla svoj kokon in se razvila v čudovitega metulja.

Brez bolečine ni spremembe

Glennon Doyle se je v otroštvu, ko so jo odnosi prvič zaboleli in občutka bolečine dotlej še ni poznala, po uteho zatekla k hrani. Postala je odvisna od nje in neugledna bitka z bulimijo je trajala do poznih študentskih let, ko je hrano zamenjala za alkohol. Streznitev od odvisnosti ji je prinesla nepričakovana nosečnost. Kmalu za tem se je poročila z otrokovim očetom iz istega študentskega kampusa, s katerim sta bila čez noč prisiljena ustvariti svojo 'instant' družinico. Ujeta v naučeno iluzijo, da mora v življenju postati nekdo, se je iz odvisnice v nekaj letih prelevila v več vlog: mamo treh otrok, ženo, vzorno članico lokalne krščanske skupnosti, blogerko in pisateljico. Njeno iluzijo, da je smisel življenja 'postajati', je v prah sesulo moževo priznanje, da jo vara že vse od začetka zakona.

Njena dih jemajoča iskrenost, s katero najtežje življenjske preizkušnje opisuje v svoji knjigi, je navdušila Oprah Winfrey, ki je njeno uspešnico uvrstila v svoj priljubljeni knjižni klub in avtorico izstrelila med sodobne pisateljske zvezde. Glennon Doyle, ki se je s širjenjem svoje resnice iz svoje krize dvignila kot feniks iz pepela, danes med svoje prijatelje šteje velika avtorska imena, kot so Elizabeth Gilbert in Brené Brown. Kot goreča aktivistka in zagovornica žensk verjame, da počutje in položaj ženske v skupnosti odslikava stanje celotne družbe. Od leta 2012 s svojo neprofitno organizacijo Together Rising pomaga ženskam in otrokom v krizi, za kar je v petih letih zbrala že več kot osem milijonov dolarjev. Njen dolgoletni blog Momastery je danes velika spletna skupnost, kamor se po uteho zatekajo številne somišljenice z vsega sveta.

Zakaj moški vara?

A pot do vrha ni bila lahka. Kot govori njena izkušnja, se človek v življenju lahko vzpne le, če se prej sooči s svojo bolečino. Glennon se ob zadnjem bolečem udarcu življenja, ki ji ga je zadalo moževo priznanje, ni vdala stari navadi in poiskala utehe v novi odvisnosti. Odločila se je odkriti smisel svoje bolečine. Terapevtka ji je pomagala na površje zavesti priklicati vse plasti starih odrinjenih ran. Ko jih je postopoma odkrivala, je spoznavala, da se z možem sploh ne poznata v svoji pravi resnici. Oba ves čas le bežita od lastnega bolečinskega jedra, ki so ga ustvarile prve rane v otroštvu. To spoznanje jo je vodilo do razumevanja, zakaj je njen mož ljubezen iskal v telesih drugih žensk.

Ugotovila je, da sta oba z možem – kot vsaka ženska in vsak moški – na svet prišla kot popolno skladje uma, telesa in duha. Le da se v otroštvu nista naučila pravega pomena bolečine in tako je bilo za oba preveč boleče, da bi jo pustila predolgo zaznavati v svojem telesu. Ona je svojo bolečino začela odrivati tako, da se je osredotočala predvsem na svoje misli. On je raje kot v misli pobegnil v fizični svet. Največ pozornosti je začel usmerjati v šport in videz svojega telesa. Oba sta tako že zdavnaj pobegnila od tistega dela sebe, ki je namenjen združitvi. Kako naj se potem tak moški in taka ženska zmoreta resnično ljubiti, če on ljubi samo s telesom in ona ljubi zgolj z umom?

Ženska se sama odloči biti žrtev ali bojevnica

Roman, ki opisuje avtoričino pot do pomembnih življenjskih spoznanj, je pred kratkim pri Založbi Primus dobil še slovenski prevod in je naprodaj v slovenskih knjigarnah. Življenjska zgodba Glennon Doyle ves čas postavlja ogledalo ženski, ki prek knjige lahko prepozna, ali sama živi kot žrtev ali bojevnica. Kot bojevnica ve, da se ni rodila na ta svet zato, da bi čutila zgolj veselje in zadovoljstvo. Zato zna pogumno sprejeti bolečino, ko ta potrka na njena vrata, in je ne odvrže od sebe kot vroč krompir ali jo pokrije s pregrešno hrano. Bojevnica razume, da se bo šele na svojih neprijetnih občutkih lahko odrinila v spremembo, ki ji bo omogočila živeti bolje in pristnejše. Noče biti žrtev, ki se nenehno umika bolečini in se zato svetu kaže le v maskah, ki jih menja glede na potrebe drugih ljudi. Bojevnica hoče govoriti svojo resnico in ne dovoli, da bi namesto nje govorila njena zamaskirana 'predstavnica'.

Besedilo: Petra Košič // Fotografije: Bill Miles, Profimedia

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču