Globalni minotaver - o Ameriki, Evropi, letu 2008 in prihodnosti svetovnega gospodarstva!

Globalni minotaver je metafora, okoli katere je Janis Varufakis, akademski ekonomist, javni intelektualec in nekdanji minister v vladi Aleksisa Ciprasa, poskuša zgraditi zgodbo o tem, kaj se nam je v resnici zgodilo leta 2008 – t.j. tistega leta, ko je borza v New Yorku od 1. januarja do 31. decembra izgubila več kot 31 odstotkov skupne vrednosti.

Izdajalske rane

Kmalu zatem, januarja leta 2009, je novoizvoljeni predsednik Obama priznal, da je ameriško gospodarstvo 'zelo bolno' in presenetil z izjavo, da bo za njegovo okrevanje potrebna ponovna zajetna injekcija javnega denarja.

»Kot da bi njegova vlada želela dokazati kontinuiteto v delovanju zaporednih ameriških administracij, nadaljuje po poti, ki sta jo utrla že Bush in Paulson: v družbo Bank of America vloži nadaljnjih 20 milijard dolarjev in z grozo opazuje, kako Citigrup razdelijo na dvoje, s čimer jo skušajo ohraniti pri življenju. Brezposelnost v ZDA preseže 7 odstotkov, s trga dela pa izbuhti več delovnih mest kot kadarkoli po veliki depresiji. Ker se ameriški uvoz krči, se manjšajo tudi presežki trgovinske bilance Japonske, Nemčije in Kitajske. To so prve izdajalske rane, ki jih utrpi naš globalni minotaver.«

Sosledje dogodkov v naslednjih nekaj mesecih, ki ga podprtega s podatki v svoji knjigi Globalni minotaver lucidno popiše Janis Varufakis, se nato bere kot dih jemajoča grozljivka.

»Od hollywoodskih kolegic se razlikuje samo po tem, da nima naravnega konca, ne srečnega ne kakšnega drugačnega. Gre za nedokončano zgodbo, ki se je začela leta 2007 in se bo nadaljevala še dolgo, zelo dolgo.«

A medtem ko danes vsi vemo, kaj se nam je zgodilo leta 2008, pa nam šele Janis Varufakis skuša na poljuden način razložiti tudi, zakaj se nam je to zgodilo. Šele razumevanje vzrokov namreč prinaša tudi razrešitev tega trdovratnega gordijskega vozla. Vsem, ki so bodo Varufakisovo knjigo ob priliki vzeli v roke, pa bo jasno, da bo moral minotaver, če naj za človeštvo ponovno zasije luč na koncu tunela zares mračne prihodnosti, tudi zares umreti.

»Tedaj in le tedaj se bo pokazala priložnost za skupno prihodnost, ki bo razumna in stabilna in ki nam bo ponudila vsaj kanček upanja, da ta zadnja Kriza lahko razvije tudi svoj kreativni potencial,« zaključuje Janis Varufakis svojo knjigo, s čimer navkljub upravičeni črnogledosti zbuja upanje in ob tem ne pozabi pozvati bralce, da si v roke vzamejo še več podobnega čtiva, ki ga ob koncu knjige dosledno navaja. Pa vendar se Varufakisova študija zgodovine svetovnega gospodarstva, vsled katere se skrivajo tudi razlogi za zadnjo gospodarsko in finančno krizo, bere kot kakšna srhljivka.

Globalni načrt

Varufakis je s pomočjo prispodobe o kretskem Minotavru, t.j. pošasti s človeškim telesom in bikovo glavo iz grške mitologije, zgodbo začne v ruševinah Evrope po drugi svetovni vojni.

»Ko je vojna začela izgubljati zagon in je bilo na obzorju slutiti mir, je ameriške vladne uradnike zgrabila panika. V veličastnem odzivu na strah, da bi utegnila Kriza (med katero so si enkrat že polomili zobe) po koncu vojne svet dvigniti svojo grdo glavo, so se lotili dela. Napravili so načrt za najdaljnosežnejši družbenoekonomski inženiring, kar jih je kdaj videla človeška zgodovina. Imenujem ga globalni načrt.«

To se je dogajalo v trenutku, ko se je vsa svetovna trgovina opirala na eno samo valuto (dolar) in je bila financirana iz enega samega epicentra (Wall Streeta).

»Medtem ko je bila polovica Evrope pod nadzorom Rdeče armade in so se Evropejci nasploh odkrito spraševali o prednostih kapitalističnega sistema, so snovalci New Deala, ki so od leta 1932 vladali v Washingtonu, spoznali, da jim je zgodovina ponudila izjemno priložnost: da vzpostavijo povojno svetovno ureditev, ki bo za vselej zabetonirala ameriško prevlado. To priložnost so pograbili z obema rokama.«

ZDA, ki so se izognile neposrednemu divjanju vojne, so takrat lahko hitro prevzele vodilno vlogo pri upravljanju svetovnega kapitalističnega gospodarstva ter postavile sebe in dolar v središče sveta.

Zametek tega novega svetovnega reda in ustroja sveta je dejansko temeljil na smelem načrtu in je bil v svoji osnovi zgolj plod političnega dogovora takrat glavnih aktualnih akterjev. Žal pa je ta umetelni stvor, kot se je izkazalo desetletja kasneje, imel tudi svojo ahilovo peto. Globalni načrt se je namreč izjalovil zaradi strukturne napake v prvotni zasnovi, na kar je leta 1944 opozoril že John Maynard Keynes, a so ga na takratni brettonwoodski konferenci Američani preglasovali.

Za kakšno napako je šlo?

Ahilova peta

»Šlo je za pomanjkanje samodejnega globalnega mehanizma za recikliranje presežkov, ki bi imel sistemska neravnovesja trgovinske bilance ves čas pod nadzorom,« je bil v knjigi jasen Janus Varufakis in nadaljeval: »Ameriška stran je dala veto na mehanizem, ki ga je predlagal Keynes, mednarodno klirinško unijo, misleč, da bi Združene države mogle in tudi morale upravljati globalni tok trgovine in kapitala same, ne da bi se podrejale kakšnemu formalnemu avtomatizmu.«

Ali povedano bolj preprosto, zakaj na novo rojeni hegemon, ki ga je povsem zaslepil novo pridobljen status velesile, ni znal predvideti rušilnih posledic svoje sle po moči zase in za cel svet?

»Washington je mislil, da bodo svetovna trgovinska neravnovesja Ameriki dolgoročno v prid in da bodo zapečatila njen status države z največ presežki. Potem bi Združene države moč, pridobljeno iz presežkov, ki so se stekali vanje z vsega sveta, dobrohotno in učinkovito uporabile za to, da bi upravljale svetovno gospodarstvo po načelih razsvetljene hegemonije. In natanko to so Združene države tudi storile: ameriške presežke so v obliki kapitalskih injekcij milostno reciklirale na Japonsko, v Nemčijo in druge regije, ki so si to zaslužile.«

Žal pa ameriški oblikovalci tega drznega političnega dogovora ob koncu druge svetovne vojne niso predvideli, da bi globalna neravnovesja nekoč lahko doživela drastični preobrat. Niti za trenutek niso pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi ZDA ostale v položaju države s primanjkljajem, ki ga doslej niso poznale.

Da je v premišljen nov ustroj sveta vgrajena fatalna napaka, ni bilo zares jasno vse do sedemdesetih let, ko se je v razvitem svetu začela najhujša gospodarska kriza po drugi svetovni vojni. Do takrat pa se je zdelo, da je s kapitalizmom svet vstopil v nekakšno zlato dobo. Varufakis je ta, najlepša leta ameriške vladavine povzel takole: »Kapitalizmu se je godilo najbolje, ko je bila tedaj najmočnejša država dovolj modra, da je bila – zaradi strateških koristi – pripravljena na obsežno redistribucijo svojih presežkov, česar tržni mehanizmi sami po sebi ne bi mogli zagotoviti.«

Potem pa se z naftno krizo v sedemdesetih letih naenkrat zgodil konec te sanjske ere. A namesto, da bi se takrat zgodili strateški premiki v izvirnem 'globalnem načrtu', so ZDA v luči svojega ekstremno privilegiranega položaja glede na preostali svet to krizo izkoristile za krepitev svojega relativnega položaja. Ne le, da so še odslej lahko povsem nekaznovano povečevale svoj primanjkljaj trgovinske bilance, temveč je takratna Reaganova administracija še izdatneje financirala že tako prenapihnjen obrambni proračun, privoščili pa so si tudi nezmerno darežljivost v obliki ogromnih davčnih olajšav za najbogatejše.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je tako - po zaslugi kapitalskih prilivov iz preostalega sveta, ki so prihajali skoraj brez omejitev za povečevanje ameriških primanjkljajev - ameriška hegemonija dobila novo podobo. Namesto, da bi ZDA potem, ko so izgubile svoj položaj države s presežki, izgubile vlogo hegemona ali skušale svoj primanjkljaj zmanjšati, so storile ravno nasprotno. S povečevanjem primanjkljajev so še povečale svojo hegemonijo.

To je bil tudi tisti trenutek, ko je napočila vladavina globalnega minotavra.

Rojstvo pošasti!

Takratni ameriški politiki so sicer znali hitro razbrati, da Amerika izgublja svoj položaj države s presežki, a se s tem nikakor niso želeli sprijazniti, saj bi to pomenilo tudi propad globalnega načrta.

»Ahilova peta globalnega načrta je bila prestreljena in njegov propad je bil le še vprašanje časa. Nato so se hitro premaknili naprej, saj niso hoteli dajati upanja, da bodo v jalovem poskusu popravljanja skrhanega načrta ogrozili svojo svetovno hegemonijo.«

ZDA so v želji po ohranitvi svobode delovanja v nacionalni politiki obrnile hrbet paradigmi trga kot nepristranskega sodnika. Odločile so se drugače: da bi si lahko privoščile 'nezaslišan privilegij' brezmejnih primanjkljajev in tako še okrepile svojo hegemonijo, so naredile 'načrt za svet, v katerem bi prišlo do hitrega pospeševanja asimetričnih finančnih in trgovinskih tokov', s čimer so zavestno pahnile svetovno gospodarstvo v kaotičen, vendar čudno nadzorovan tok – v labirint globalnega minotavra.

»V naslednjih desetletjih je postal čas, ko so Združene države financirale Nemčijo in Japonsko (bodisi neposredno, s financiranjem vojne, bodisi z uveljavljanjem politične moči), le še oddaljen spomin. Amerika je začela uvažati, kot da ne bi bilo nobenega jutri, njena vlada pa je razmetavala z denarjem, ne da bi jo pri tem oviral strah pred povečevanjem primanjkljajev. Dokler so tuji investitorji Wall Streetu vsak dan dobavljali milijarde dolarjev, povsem prostovoljno in iz razlogov, ki so bili povezani zgolj z njihovim lastnim dobičkom, sta bila oba ameriška primanjkljaja financirana in svet se je na slepo srečo vrtel naprej okoli svoje osi.«

To so bili časi, ko se je zdelo, da denar raste na drevesu. Wall Streetu kmalu ni bilo več dovolj, da je zgolj obdeloval cunami tujega kapitala in dobičkov domačih podjetij, ki ga je poganjal minotaver, temveč je želel zaslužiti tudi na revežih. Zgodba o tem, kako je Wall Street pričel tudi tem prodajati hipoteke in kaj se je nato iz tega izcimilo, je na filmska trak odlično ujel film The Big Short (Velika poteza), ki je prejel kar pet nominacij za oskarja, da bi nazadnje dobil kipec za najboljši scenarij. Film na tem mestu toplo priporočamo v ogled.

In ko se je nato Clintonova administracija odločila osvoboditi Wall Street vseh regulativnih omejitev, je svetovno gospodarstvo preplavil še zasebni denar.

»V svetu, v katerem je prevladovala ideologija konservativne denarne politike in kjer so na veliko pridigali o nevarnostih tiskanja denarja, so dejansko ponudbo denarja prevzeli zasebniki, ki so bili trdno odločeni, da bodo trge preplavili z lastnim denarjem. Mar bi bilo v resnici kaj drugače, če bi Fed svoje tiskarske stroje predala kar mafiji? Če smo čisto odkriti, ne bi bilo veliko razlike.«

Ta neomejen dotok denarja, ki je bil dobesedno ustvarjen iz nič, je vsepovsod po svetu ohranjal nizke obrestne mere, napihoval premoženjske balone, države s kroničnim primanjkljajem (npr. Grčija) pa so svoje proračune lahko krpale s poceni posojili, ki so jih dobile kar tako, prek pulta.

In ko je čep leta 2008 odletel in je ves denar izginil z obličja zemlje, se je svetovni kapitalizem znašel v hudi likvidnostni krizi.

»Kakor če bi se jezero izsušilo, v blatu pa bi se premetavale ribe, tako male kot velike.«

V resnici pa je bil problem še veliko hujši.

»Izgubljeni zasebni denar je namreč spravil na kolena tudi globalnega minotavra. Z njim pa se je sesul edini mehanizem, s katerim je svetovno gospodarstvo lahko recikliralo svoje presežke. Končni izid je Kriza z veliko začetnico, iz katere nas ne morejo izvleči niti Fed niti druge centralne banke, ki polnijo finančne sisteme z likvidnostnimi sredstvi.«

Priporočamo v branje!

Globalni minotaver – Janus Varufakis

Globalni minotaver, ki je prvič izšel leta 2011, dve leti kasneje pa še v novi in dopolnjeni izdaji, je najboljši povzetek Varufakisovega raziskovanja zgradbe in delovanja svetovnega gospodarstva. Janus Varufakis z njo uspe bralcu prek prispodobe o kretskem Minotavru na poljuden način razložiti zgodovino svetovnega gospodarstva od konca druge svetovne vojne do največje gospodarske in finančne krize po veliki depresiji. Stvor iz naslova so Združene države Amerike, ki so v prvem delu tega obdobja (globalni načrt) s svojimi presežki hranile preostanek sveta, v drugem (globalni minotaver) pa s svojimi primanjkljaji goltale njegove proizvode in kapital.

Janis Varufakis se v epilogu knjige, po kateri bodo tako kot nedavno po popularnem delu Pikettyja, gotovo posegali tudi sleherniki, sprašuje, kaj je svetu storiti zdaj? Bi Zahod lahko doživel razsvetljenje in bi navsezadnje sprejel predlog Johna Maynarda Keynesa za mednarodno klirinško unijo? Je čas končno zrel za to?

"O koncu krize bomo smeli Evropejci začeti razmišljati šele, ko se bo v naših državah, tudi tistih najmočnejših, ustalilo razumevanje, da smo v tej godlji skupaj. In da bomo tudi iz nje prišli le skupaj – ali pa sploh ne. Kot partnerji in prijatelji. Ne kot gospodarji in vazali."

O knjigi Globalni minotaver so povedali:

• »Ta knjiga je ena redkih, za katero lahko rečemo, da je brezčasna in nujno potrebna.« - Terry Eagleton

• »Obvezno domače branje za vse, ki mislijo, da o vzrokih zadnje finančne in ekonomske krize vedo že vse.« - dr. Polona Domadenik

Nataša Zupanc, foto: profimedia

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču