Golobi pismonoše: Kako deluje golobja pošta?

Golobi pismonoše: Kako deluje golobja pošta? (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
14. 10. 2017

Če gojitelj svojega goloba pismonošo izpusti nekaj sto kilometrov od doma in se brez naglice odpelje domov, bo na domači naslov verjetno prvi prispel golob.

Danes gojitelji golobov pismonoš, ki jih je v Sloveniji okoli 250, svojih golobov ne uporabljajo več za prenašanje sporočil, kot so jih nekoč, a imajo z njimi ogromno veselja. Posvečajo se jim v domačih golobnjakih, si na srečanjih izmenjuje vsakovrstne izkušnje, z njimi tekmujejo. »Nič ni lepšega kot videti, kako se najprej pojavi na nebu pikica, že čez nekaj trenutkov pa se golob spusti v golobnjak,« pravi Marijan Ušeničnik iz Goričan pri Medvodah, dolgoletni gojitelj teh izvrstnih letalcev. Marijan je tudi pravi človek za odgovore na vprašanja, ki so se vam morda porodila ob omembi golobov pismonoš. Kako sploh deluje oz. je delovala golobja pošta? Ali lahko prenašajo sporočila v vse smeri? Kako hitri so golobi pismonoše? Kako se orientirajo?

Stara naveza

Golob velja za prvo udomačeno ptico. Človeška in golobja pota so se križala že v kameni dobi, pred osmimi ali morda celo desetimi tisočletji, ko sta oba naseljevala skalne votline. Kot prenašalca sporočil so jih verjetno prvi uporabljati že Perzijci, z golobi je s svojih bojnih pohodov domov pošiljal sporočila Aleksander Veliki, leta 52 pr. n. št. je Julij Cezar poslal v Rim sporočilo o zmagi nad Galci. Od 12. stoletja so jih uporabljali za prenašanje sporočil v Bagdadu, uporabljali so jih tudi trgovci v Siriji in še marsikje drugje.

»Poštne golobe, ki so pravzaprav potomci divjih skalnih golobov, so iz arabskega sveta v Evropo prinesli kolonialisti,« pove Ušeničnik, sicer tudi predsednik kluba SEL Ljubljana, enega od slovenskih klubov gojiteljev golobov pismonoš. Golobi so imeli zelo pomembno vlogo v vojnah, v obeh velikih vojnah minulega stoletja jih je bilo v vojaške formacije vključenih več sto tisoč. Ponekod so se še posebej izkazali.

Golobja pošta, s pomočjo katere so med francosko-prusko vojno oblegani Parižani komunicirali z zunanjim svetom, je med vsemi nemara najslavnejša. Od septembra 1870 do februarja 1871, ko so bile običajne poštne povezave prekinjene in telegrafske žice prerezane, so večino komunikacije z zunanjim svetom opravili s pomočjo golobov. Iz obleganega mesta so jih spravili z baloni. Enega od golobov so po pristanku spustili, da se je vrnil v Pariz, kar je bilo sporočilo, da so golobi srečno pristali v francoskih rokah. Pozneje so se v mesto vračali še drugi golobi, ki so imeli na nogi ali enem od repnih peres pripeto sporočilo za oblegane meščane. Iz tega je razvidno, kako deluje golobja pošta.

Kako domov?

»Nekaj tednov starega goloba spustimo iz golobnjaka, in že ko prvič sede na streho, se mu začne v spomin vtiskati, kje je njegov dom. Že v nekaj tednih se zna vrniti domov od zelo daleč,« pojasnjuje Ušeničnik. Golobja pošta je torej enosmerna ‒ golob, ki ga v kletki odnesete stran od domačega golobnjaka, se bo vrnil vanj. »V nasprotni smeri pa ne gre,« se nasmehne Ušeničnik. »Goloba tudi zelo težko pripravite do tega, da bi se vračal v golobnjak, ki ga ni najprej 'posvojil' kot svojega domačega. Znani so primeri golobov, ki so se domov vrnili po tem ko so bili več let zaprti v drugem golobnjaku. V približno 70 odstotkih primerov pa vendarle posvoji nov golobnjak, če ga vanj zaprete z golobico, s katero skupaj vzgojita vsaj dva ali tri zarode mladičev.«

In kako golob ve, kje je njegov dom? »Gre za sposobnost orientacije s pomočjo magnetnih silnic in po soncu, pri poteh, ki jih kdaj že preletel, pa tudi s pomočjo orientirjev. Pokrajino si odlično zapomni in pogosto leti vzdolž rek ali avtocest. Če na primer goloba, ki ima domači golobnjak v osrednji Sloveniji, spustite iz Beograda, bo verjetno letel tako, kot poteka avtocesta ali pa se bo ravnal po toku Save.« Čas, ki je potreben, da opravi tako pot, je odvisen od različnih dejavnikov ‒ od orientacijskih in letalnih sposobnosti, vremenskih razmer, začenši z vetrom, do tega, ali je pot že kdaj prej opravil. »Ko neko pot opravi desetič, lahko porabi pol ali celo samo tretjino časa, ki ga je potreboval ob prvem letu,« pravi Ušeničnik. Na razdaljah nekaj sto kilometrov običajno dosegajo poprečno hitrost okoli 70 kilometrov na uro, v ugodnem vetru pa lahko letijo še precej hitreje. »Pri tem je treba upoštevati, da ne letijo po idealni liniji. Navadno se ne ustavljajo, še vodo zajamejo v kljun kar med letom. Sicer pa lahko na krajših razdaljah letijo s hitrostjo do približno 120 kilometrov na uro.«

Privzgojeno, a predvsem prirojeno

Tekmovanja potekajo na krajših, od 100 do približno 200 kilometrov dolgih razdaljah, srednje znašajo med 200 in 400, dolge pa nad 400 kilometri. »V Nemčiji, kjer je golobarstvo izjemno razvito, imajo tekmovanje, kjer morajo preleteti okoli tisoč kilometrov. Na tisoče golobov odpeljejo v Barcelono, jih zgodaj zjutraj spustijo in najhitrejši pridejo v domači golobnjak, še preden se znoči. Golobi ponoči ne letajo, ker v temi ne vidijo dobro,« pove sogovornik. Tu se postavlja logično vprašanje, kako določiti zmagovalca – startna točka je za vse ista, cilj pa ne, saj so njihovi domači golobnjaki različno oddaljeni. »Izračuna se povprečna hitrost leta, pri tem pa sta v pomoč čip, ki ga ima golob na nogi, in antena v domačem golobnjaku, ki zabeleži čas njegove vrnitve,« razloži Ušeničnik.

Slovenski golobarji navadno svoje ptice odpeljejo na Madžarsko, na Hrvaško ali Srbijo, včasih tudi dlje, na primer v Romunijo. Trening mladih golobov se začne že pri starosti nekaj mesecev, odpeljejo jih nekaj kilometrov od doma in jih spustijo. Pozneje se razdalje povečujejo; septembra ali oktobra golobi, ki so se izvalili spomladi, brez težav preletijo več sto kilometrov. In koliko golobarji, ki s svojimi pismonošami tekmujejo, z njimi trenirajo? Je več tudi bolje? Pravzaprav ne. Golobova sposobnost, da se hitro vrne domov, je po besedah Ušeničnika odvisna predvsem od prirojene zmožnosti orientacije in prav tako prirojenih letalnih sposobnosti. »Znanec je imel goloba, ki je bil dve leti zaprt in ga je kakšna dva tedna pred tekmovanjem spustil iz golobnjaka, pa ni imel nobenih težav priti domov iz Slavonskega Broda,« pravi.

Nevarne ujede

Osnovno 'kondicijo' golobi vzdržujejo z letanjem okoli domačega golobnjaka, njihovi gojitelji pa z njimi trenirajo enkrat ali dvakrat na teden. »Lahko seveda trenirate tudi več, ampak to pomeni, da jih bolj izpostavljate nevarnostim. Gre torej za kompromis med koristmi, ki jih trening prinaša, in tveganjem, ki so jim pri tem izpostavljeni. Spomnim se, kako sva nekoč s kolegom odpeljala golobe na Kum. Preden sva jih spustila, sem, tako kot po navadi, z daljnogledom pregledal okolico. Nič nisem opazil, a še preden so napravili nekaj krogov nad nama ‒ golobi ob izpustu zaokrožijo, da se orientirajo ‒ je od nekod priletel kragulj in jih razgnal na vse strani.« Golobi so kar pogosto žrtev ujed. »Zadnja leta jih pogosto lovijo sokoli selci, ki so se precej razmnožili. Tudi če je golob samo ranjen, lahko pozneje postane plen kun ali drugih zveri, med begom pa se golobi pogosto tudi kam zaletijo, na primer v električno napeljavo, ali ker se poskušajo skriti, v okno.«

Za to, da golobi dobro tekmujejo, je zelo pomembna njihovo dobro zdravstveno stanje. Cepijo jih proti virusnim boleznim, v vodo pa jim dajejo zdravila proti zajedavcem, zaradi katerih drugače postanejo šibki in bolehni. Zelo pomembna je tudi prehrana. V običajnih razmerah dobivajo oves in pšenico, pozimi, ko je zelo hladno, tudi koruzo in sončnice, lahko pa še drugo semenje. Vendar hrana ne sme biti prebogata, da se v njih ne prebudi paritveni nagon, ko ni čas za to. Še zlasti pomembna je hrana v zadnjem tednu pred tekmovanjem ‒ ta precej spominja na hrano tekačev na dolge proge.

Pri tem je pomembno, na kakšni razdalji poteka tekmovanje ‒ že pripravljena mešanice semen, ki jih kupujejo gojitelji, je drugačna, če golob tekmuje na 200 ali na 1.000 kilometrov dolgi razdalji. »Za dober let potrebujejo ustrezno visokoenergetsko ogljikohidratno hrano, ki lahko vsebuje do 24 vrst semen,« pojasni Ušeničnik. »Pet dni dobivajo hrano za moč in energijo, zadnja dva dneva pa lahko hrano, ki jih med letom ne obremenjuje. Ko se vrnejo, jim dajemo napitke, ki vsebuje elektrolite, saj golob ni le dehidriran, ampak potrebuje različne dodatke, da si hitro opomore in da se ga ne loti kakšna bolezen ali zajedavec.

Osupljive cene

Gojitelji uporabljajo različne tekmovalne pristope, na primer t. i. sistem letenja na gnezdo. »Ko sta golob in golobica sparjena in imata mladiče, je nagon vračanja domov najmočnejši. Moraš pa imeti tudi malo sreče, da je tekmovanje ravno takrat, ko so jajca že izvaljena, mladiči pa stari ne le dan ali dva, ampak vsaj pet ali šest dni. Takrat so rezultati najboljši,« razloži Ušeničnik enega od pristopov. O tem, da je gojenje pismonoš tudi sicer pravo malo vesolje, priča še marsikaj drugega. Na primer veliki vsakoletni sejem v Kasslu. »Tam lahko kupiš mlade golobe, s katerimi primešaš svežo kri svojemu golobnjaku, razstavljeni so vlačilci za prevoz golobov, svoje izdelke prodajajo proizvajalci hrane, veterinarskih preparatov, opreme za golobnjake ... Sejmišče je kakih petkrat večje od celjskega.«

In kakšne so cene mladih golobov? Od nekaj deset do nekaj tisoč evrov, odvisno, kako dobri letalci so njihovi starši. Sicer pa lahko vrhunski letalec na licitaciji doseže vrtoglavo ceno. Gre za golobe, ki zmagujejo na tekmovanjih v zbirnih centrih, ki jih imajo na Madžarskem, Hrvaškem, Madžarskem in Slovaškem, v Nemčiji in še ponekod drugje. Eno najbolj znanih središč je v Sun Cityju v Južni Afriki. Mesec dni starega goloba, ki ni še nikoli zapustil domačega golobnjaka, s hitro pošto pošljete v zbirni center.

V ogromnem golobnjaku pod enakimi pogoji gojijo golobe, ki jih pošljejo tja z vseh koncev sveta. Nato jih odpeljejo nekaj sto kilometrov stran, in ker imajo vsi isti domač golobnjak, morajo vsi preleteti povsem enako razdaljo. Lastnik zmagovalca take dirke lahko na licitaciji proda za več sto tisoč evrov. »Tak golob je seveda namenjen samo za razplod,« razloži za konec Marijan Ušeničnik, ki mu pri golobih včasih pomaga tudi soproga. Golobji iztrebki, pobrani v golobnjaku in namočeni v vodi, pridejo zelo prav kot gnojilo za rože, s katerimi ima veliko veselje.

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Primož Predalič, shutterstock