Svoje slovo z legendarno skupino Bijelo Dugme je na koncertu na Letnem vadišču Ilirija naznanil tudi nepozabni Goran Bregović, eden izmed stebrov skupine.
Naj ima koncert v Avstraliji, Južni Koreji ali pa Kanadi, glasbenik najraje igra pred svojimi ljudmi, ki jim njegova glasba, ne glede na temno preteklost, največ pomeni.
Zase pogosto pravite, da ste nadvse srečen človek. Zakaj menite, da ste imeli srečo v življenju?
Na začetku kariere sem s 17 leti igral v striptiz baru. Ali v tem obdobju obstaja kaj lepšega, kot biti obkrožen z lepimi ženskami? Potem sem bil vesel, ko sem dokončal šolo, že pred vojno pa sem imel zlate plošče v desetih državah. Poleg tega sem lahko srečen, da med vojno nisem bil zaprt v Sarajevu.
Srečni pa ste lahko tudi zato, ker je vaša glasba premagala vse ovire in kljub času ostala priljubljena tudi med mlajšimi generacijami.
V skupini Bijelo dugme nekaj velja to, kar je napisano s tradicijo. Vse, kar smo počeli, da bi naredili dober vtis, je bilo povezano z našo folkloro. Naša glasba se prav zato še danes posluša, veliko glasbenikov med svojimi nastopi zaigra naše pesmi, ki so kljub vsem tem letom preživele.
Morda obstaja katera, ki vam ni najbolj všeč?
Mislim, da je najslabši album Doživjeti stotu iz leta 1980. Znašli smo se v času, ko smo želeli biti mlajši, kot smo. Sramoten album! Veliko drugih skupin je v tistem času naredilo enako napako.
Katera glasbena zvrst vam je všeč? Kaj mislite, da bi se v dvoranah po svetu, kjer ste že igrali, še dobro obneslo?
Samo čakam, da nekdo svetu predstavi dalmatinsko glasbo, verjetno pa bi to morala storiti Gibonni ali Tonči Huljić, saj sta po mojem mnenju najbolj nadarjena predstavnika svoje generacije.
Dalmatinska glasba je nadvse priljubljena tudi med Slovenci, na prvem mestu pa so verjetno še vedno narodne melodije. Kako gledate na to?
No, tako kot pri nas. Na svatbah bomo vsi zapeli narodnjake, zaplesali kolo. Moj oče je bil polkovnik, moja mami knjigovodkinja. Sem otrok srednjega razreda in takšen je tudi moj okus. Za ta okus je zato napisana tudi naša glasba. Prav zato ne želim biti slaven in se še danes ne počutim kot zvezdnik.
Torej ste povsem 'normalni'?
Kaj je normalno in kaj noro? To je povsem relativno. Moto Nije normalno (ni normalno, op. a.) mi je všeč prav zaradi tega. Nima smisla biti normalen, če nimaš v sebi tudi kančka norosti. Norost je naša druga stran, brez katere ne moremo.
Odraščali ste v povsem običajni sarajevski družini, vendar pa je vaše otroštvo pri 10 letih zaznamovala ločitev.
Starši so se ločili tudi zaradi alkohola, zato se je po razhodu oče odločil za odvajanje od alkohola. Ko je mama zbolela za levkemijo, je vsako noč veliko kadil, vendar pil ni. Spet je začel piti, ko je zasadil vinograd in začel proizvajati vino. Z albumom Alkohol sem želel opozoriti, da alkohol razdvaja velike ljubezni. Sam sem tako kot oče velik ljubitelj vina, v svoji vinski kleti imam kar nekaj slovenskih vin.
Besedilo: Maja Muhič
Foto: arhiv Nove
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču