Zaupajmo v naravno silo v otroku, ki ga ves čas žene v napredek in preizkušanje novega. Dovolimo mu, da preizkuša in se uči. Preprečimo le tveganja, ki so resnično nevarna za njegovo zdravje ali celo ogrožajo njegovo življenje.
Večina odraslih se strinja, da otrok potrebuje čim več igre na prostem oziroma v naravi. Toda sodobno družinsko življenje naravo otrokom vse bolj oddaljuje oziroma omejuje le na domačo teraso ali balkon. Pred bloki se igra vse manj otrok, saj se zdi prosta igra brez nenehnega nadzora odraslih staršem vse bolj nevarna. Otroci so tako vse bolj oddaljeni tako od narave kot prave otroške igre brez pravil odraslih ter vse bolj vpeti v različne vodene dejavnosti pod nadzorom odraslih.
A po mnenju Urše Plešnar, vodje Gozdalnice, mame dveh otrok in Familylabove sodelavke, niti ne gre toliko za to, da bi se otroci morali igrati popolnoma nenadzorovano oziroma brez odraslih, ki bi skrbeli za varnost, sploh najmlajših otrok.
»Današnji otroci imajo v primerjavi z generacijo, ko sem sama odraščala, veliko manj svobodnega časa, ko lahko prosto raziskujejo življenje, ko so lahko otroci. Mi smo še imeli ulico – prostor, kjer smo se družili otroci različnih starosti, se igrali in skupaj skrbeli za mlajše otroke. To ne pomeni, da smo bili prepuščeni sami sebi – starejši otroci so skrbeli za mlajše, vsake toliko je prišel mimo sosed, saj so vsi skrbeli za vse otroke,« se spominja Urša Plešnar, ki je prepričana, da se otroci prek proste igre in v družbi drugih otrok lahko naučijo večine veščin, ki jih potrebujejo za življenje v družbi. In doda: »Bili pa smo vendarle dovolj sami, da smo se lahko učili eden od drugega in skupaj razvijali socialne veščine, hkrati pa je bila pomoč vedno blizu, če bi jo nujno potrebovali.«
Plešnarjeva tako razmišlja, da je še ne tako dolgo nazaj tako tradicionalno potekal prenos znanja v družbi. »Danes pa poskušamo vsak trenutek otrokovega življenja ne samo nadzorovati, temveč tudi zapolniti z vodenimi aktivnostmi. Le kako naj otroci spoznajo sebe, če pa nimajo priložnosti, da bi jim bilo sploh kdaj dolgčas?« se sprašuje Plešnarjeva.
Premalo prave samostojnosti
Plešnarjeva pri svojem delu v Gozdalnici, kjer se otroci igrajo v gozdu, tako kot sami želijo, opaža, da sodobnim otrokom velikokrat manjka samoiniciative in zmožnosti reševanja problemov.
»Starejši kot so otroci, ko prvič pridejo k nam, bolj pričakujejo, da bodo njihove aktivnosti vodene z navodili, in težje se prepustijo lastni notranji motivaciji ali jo celo začutijo,« je razkrila sogovornica, ki zaznava tudi, da sodobnim otrokom pri plezanju po drevesih bolj kot motorika dela težave ocena varnosti.
Kako naj otrok sploh ve, kje so njegove meje, če starši ves čas razmišljamo, ocenjujemo in odločamo namesto njih? »Večina otrok na začetku igre v Gozdalnici prihaja do nas odraslih za vsak najmanjši prepir in pričakujejo, da jim bomo predpisali rešitev. Ko vidijo, da prepir, pogajanje in rešitev prepuščamo njim samim, je nekaterim to sprva zelo neprijetno, saj enostavno ne vedo, kako se tega lotiti. Toda gre za pomembno šolo medosebnih odnosov, ki je starši ne moremo opraviti namesto otrok,« opozarja Plešnarjeva.
Počakajte, da zaprosijo za pomoč
Toda sodobnim staršem se zdi, da se morajo ves čas vtikati v otrokovo početje. Če že ne zaradi varnosti, pa zato, da jim svetujejo, pomagajo, jih vzgajajo. »Odrasli vse preveč radi pomagamo otrokom ali jim dajemo nasvete, ne da nas oni sploh zaprosijo za pomoč. Aktivnost predšolskega otroka lahko zmotimo že z bežnim vprašanjem, kaj dela. Otroci namreč uživajo, ko preizkušajo kaj novega, zato v svoje delovanje vložijo vso pozornost in trud,« meni.
Tudi tisti, za katere so starši prepričani, da niso dovolj vztrajni in da jim pozornost ves čas bega od ene stvari do druge. »V Gozdalnici se 'nenadoma spremenijo' v triletnike, ki so sposobni ure in ure vaditi plezanje na različna drevesa in skale, dvoletnike, ki vse dni tekajo naokoli in prenašajo težke stvari, ter štiriletnice, ki imajo prvič v življenju v rokah žago in vztrajajo celo uro, da prežagajo svojo prvo vejo,« je povedala Plešnarjeva, ki zaskrbljenim staršem velikokrat pojasnjuje, da je vztrajnost tudi to, ko se štiriletnik po dve uri ne prikaže iz sobe z lego kockami in ko si enoinpolletnica že 15 minut poskuša obleči majico in je že čisto iz sebe, ker ji ne uspe, a vendarle ne odneha in si ne pusti pomagati.
»Nasvet, kako otroku pomagati okrepiti pozornost, vztrajnost ali samostojnost, je torej čisto preprost: pustite otroka večkrat pri miru,« svetuje sogovornica, ki priznava, da nevmešavanje tudi od nje, ki ima že kar nekaj prakse s tem, zahteva kar nekaj truda in energije. »Ko otroci naletijo na problem, ki ga še ne zmorejo sami rešiti, v meni kar kričijo nasveti, kako naj se lotijo reševanja, zato se težko zadržujem. Toda kadar se mi vendarle uspe ugrizniti v jezik, sem vedno znova presunjena nad njihovo neizmerno ustvarjalnostjo in inovativnostjo, s katero najdejo rešitev za vsak problem,« je nad otroki navdušena Plešnarjeva.
Otroci želijo športne copate
Kaj pa otroci, ki se bojijo, da se bodo v naravi umazali ali jih je strah žužkov oziroma je videti, da narave ne marajo? »Seveda k nam pridejo tudi otroci, ki nam takoj pokažejo ali celo povedo, da ne marajo narave, saj pogrešajo računalniške igrice ali predvidljivost in čistočo notranjega prostora. Toda tudi ti otroci se v približno petih dnevih vse bolj sprostijo, zlijejo z drugimi otroki in začnejo dejansko uživati v svobodi narave. Tudi v deževnih dneh! Do zdaj smo v vseh teh letih imeli le enega otroka, ki ob odhodu še vedno ni maral narave. Zato je po mojem prepričanju vzrok za odpor do narave pri otrocih predvsem v tem, da je niso vajeni, v resnici pa jo močno potrebujejo. Tako kot velja za odrasle, ki plačujejo veliko denarja, da jih določeno podjetje za teden ali dva odpelje v 'divjo naravo', saj rezultati kažejo, da že v tako kratkem času, preživetem sredi narave, marsikatera tegoba sodobnega življenja zbledi,« nam je zaupala Plešnarjeva, ki je zelo vesela, ko opazi, da nekateri otroci po druženju v Gozdalnici starše spodbudijo, da kupijo športno obutev za vso družno, da se bodo lahko prepustili izletom v gozd, ki jih bodo načrtovali otroci.
Igra je spoznavanje sveta in sebe
»Otroci so rojeni raziskovalci – vse jih zanima in vse bi radi preizkusili. Radovednost in domišljija pri njih nimata meja,« meni Plešnarjeva. Pravi, da je otroška igra pravzaprav njihovo orodje za spoznavanje sveta in sebe.
Prek raziskovanja in novih izkušenj se namreč otroci igrivo (na)učijo številnih veščin in znanj, ki jih bodo potrebovali v življenju. »Bolj bogato je okolje, v katerem se igrajo, več je možnosti za igro. In učenje. Zato je najboljša igralnica narava. Ko se otrok v naravi svobodno igra z drugimi otroki, se razvija tako na motoričnem in kognitivnem kot emocionalnem in socialnem področju. Igra s prijatelji ga uči sodelovanja in pogajanja.
Ob soočanju s tveganjem se uči, kako se odzvati na potencialno nevarne in nepredvidljive situacije. V naravi se uči ročnih spretnosti in reševanja problemov, poleg tega pa tudi krepi svoje telo in duha,« je najpomembnejše vidike otroške igre v naravi opisala Plešnarjeva, ki ugotavlja, da se odrasli ne znamo več čuditi in biti ustvarjalni predvsem zato, ker se več ne znamo igrati. »Igra nas tudi odrasle dela žive, saj je naraven vir sproščenega učenja in ustvarjanja. Problemi so lažje rešljivi, če do njih pristopimo igrivo in s pristnim zanimanjem. Zato ni čudno, da tudi stari ljudje kar oživijo, ko se okrog njih igrajo otroci,« dodaja sogovornica.
Dovolite, da pade
Kako lahko torej starši premagamo svoje preveč zaščitniške ideje in otroku omogočimo dovolj svobodne igre v naravi? »Starši moramo predvsem naprej otroku zaupati in dopustiti določeno mero tveganja. Zaupati moramo v naravno silo v otroku, ki ga ves čas žene v napredek in preizkušanje novega,« pove Urša Plešnar. Je zagovornica tega, da moramo otroku dovoliti, da preizkuša in se uči, preprečiti pa moramo le tveganja, ki so resnično nevarna za njegovo zdravje ali celo ogrožajo njegovo življenje. »Nihče ne pravi, da je dobro spustiti dvoletnika samega na cesto. "Toda otroku, ki se uči hoditi, je smiselno dovoliti, da pade, ali dopustiti, da se mu umakne stol, ki se ga želi oprijeti." Ne gre za to, da bi otrokom umikali stole, ampak dopustimo, da se mu stol sam izmakne, ko se ga oprijema, mi pa tega ne poskušamo preprečiti.
Tako otrok že od prvih korakov odkriva svet okoli sebe in meje svojih zmožnosti, ki jih prav vsak dan premika,« staršem svetuje Plešnarjeva, ki opozarja, da ne smemo pozabiti, da je prav vsak otrok drugačen in ima drugačne mejnike, kdaj lahko kaj počne. Toda prav vsak otrok se uči tako, da se srečuje s tveganji. »In mi, starši, z njimi. Izkušnje z otroki mi kažejo, da več jim damo svobode, bolj jim zaupamo in manj se vtikamo v njihovo igro, več odgovornosti bodo pokazali. Kljub temu da imajo na naših gozdnih doživetjih otroci ogromno svobode in si večinoma sami odmerjajo količino nevarnosti, smo za zdaj v vseh letih zalepili le nekaj obližev na manjše rane,« nam je zaupala vodja Gozdalnice, ki staršem tudi predlaga, da vodenje naslednjega izleta morda prepustijo kar otrokom. »Lahko se zgodi, da ne boste prispeli na načrtovani cilj, boste pa skoraj zagotovo doživeli dogodivščine, ki jih sicer ne bi,« še dodaja Plešnarjeva.
Besedilo: Helena Primic // Fotografije: Igor Zaplatil
