Hana Stupica iskreno o tem, zakaj tako rada riše živali

3. 7. 2024
Deli

Hana Stupica je ena najvidnejših slovenskih ilustratork in do svojega dela čuti veliko odgovornost. Njene ilustracije so prvi stik otrok z vizualno umetnostjo.

Tilen Artač je v aktualnem podkastu 1,2,3 … bis! gostil eno najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev Hano Stupica in harfistko Urško Križnik Zupan, pedagoginjo in članico Orkestra Slovenske filharmonije.

Čeprav je družina Hane Stupica močno povezana z vizualno umetnostjo, ji je od nekdaj blizu tudi glasba. S klasično glasbo se je srečala že kot deklica, njen oče je imel koncertno agencijo, zato je srečala in slišala mnogo zanimivih glasbenikov. "S tem sem zrasla, zelo veliko sem bila v njegovi pisarni, s starši sem zelo pogosto hodila na koncerte," pravi. Doma so pogosto poslušali klasično glasbo in tudi danes je to velikokrat njena izbira za spremljavo ob risanju, ki poskrbi za fokus, za umiritev.

Tokrat sta se Tilnu Artaču pridružili dve umetnici, ilustratorka in harfistka.

Tokrat sta se Tilnu Artaču pridružili dve umetnici, ilustratorka in harfistka.

Sami Rahim

Iz dekliških dni ji je še posebej v spominu ostal koncert The Burning Bush v Kostanjevici na Krki, glasba jo je predvsem zaradi cerkvene akustike tako zelo presunila, da je na vso silo želela igrati klarinet (pa tudi zato – prizna – ker je fant, ki ga je igral, tako lepo poplesaval v svojih oranžnih čevljih). Tudi bobne si je želela igrati, a na koncu se je odločila za klavir. To je prišlo zraven, kajti poleg likovne gimnazije je obiskovala še srednjo baletno šolo, ki vključuje glasbeno teorijo in klavir. Njeni spomini na klavir so – zabavni: "Vsa štiri leta sem imela isto učiteljico in spomnim se, da je zadnje leto spala, medtem ko sem igrala. Ko sem nehala igrati ali če sem naredila napako, pa se je zbudila."

Tudi Urška Križnik Zupan je najprej igrala klavir. Izhaja sicer iz družine, kjer že nekaj generacij igra harmoniko, tako da je bil zanje njen prestop v klasično glasbo pravo presenečenje. Na konservatoriju je še igrala klavir, od nekod pa se je pretihotapila velika želja po igranju harfe. Spominja se, da najverjetneje iz reklame za šampon, ko je neka lepa ženska potegnila po strunah harfe, kar jo je prevzelo. Svojo željo je nekoč omenila profesorju, ki jo je pozneje – potem ko je že zapustil glasbeno šolo – poiskal, ji v roke potisnil listek s kontaktom in rekel: "Poglej, Urška, zrihtal sem ti profesorja za harfo. Še danes pojdi k njemu." Tisti dan so se začele njene lekcije.

Urška Križnik Zupan je harfo začela igrati pozneje, najprej je namreč igrala klavir.

Urška Križnik Zupan je harfo začela igrati pozneje, najprej je namreč igrala klavir.

Sami Rahim

Otroško igro dajem na papir

Slikanice z ilustracijami so prvi stik otroka z likovno umetnostjo. Hana Stupica se tega zaveda, zato svoje delo jemlje z veliko mero odgovornosti. Prepričana je, da imamo v Sloveniji zelo kakovostne ilustratorje. Pravljičnost v življenju namreč potrebujemo prav vsi – otroci in odrasli, saj nam je primanjkuje, k čemur nas prisili življenje. Pravi, da kakovostna ilustracija otroka uči nečesa lepega, neguje njegovo domišljijo. Sama pa z risanjem neguje tudi otroka v sebi: "Svojo otroško igro dajem na papir. Zato tudi rišem živali, saj sem imela kot otrok plišaste živali, s katerimi sem se igrala na babičinem vrtu, pri starih jablanah, kar sem potem samo nadgradila. Moja ilustracija je moja otroška igra na papirju."

Neguje pa tudi glasba in Urška Križnik Zupan je prepričana, da občinstvo občuti, kako se glasbeniki na odru počutijo. Trudi se predati zvok glasbe v takem merilu, da dvigne poslušalce na višjo raven, da jih duhovno napolni. "Harfa ima zdravilni zvok. Tudi dokazano je, da ima zvok harfe zdravilne učinke, zato ga velikokrat uporabljajo pri meditaciji," pravi.

Hana Stupica pravi, da na papir daje svojo otroško igro.

Hana Stupica pravi, da na papir daje svojo otroško igro.

Sami Rahim

Zdravilne učinke ima v bistvu vsa klasična glasba, zdravnik Marko Pokorn, ki je  pri Artaču gostoval pred nekaj epizodami, je zgovorno dejal: "Če hočete živeti dolgo, poslušajte Mozarta." Mozartov Requiem je tudi stalnica Hane Stupica: "Ta je tako moja, da se redno vračam k njej. Pa ravno prav je dolga, da ko se konča, rečem: aha, zdaj moram pa vstati, narediti en krog po stanovanju, drugače se zasedim. Nekako skrbi za mojo glavo in moje delo." Poleg klasične glasbe ob ustvarjanju posluša tudi podkaste, preveč živahne glasbe pa ne, saj potem začne malo preveč živahno skakati po stolu, in to z ilustriranjem ne gre prav dobro skupaj.

Pa vendarle, napake in packe se sem ter tja pretihotapijo tudi brez živahne glasbe. Urška Križnik Zupan pravi, da glasbeniki napake na odru ne morejo popraviti, sama se pred nastopom potolaži s tem, da se vpraša: "Vedno si rečem – če se jaz zdaj zmotim, kaj bo? Mogoče se bo kdo nasmejal ali pa mi bo kdo privoščil, ampak nihče pa ne bo umrl, kot če bi se zmotil kirurg."

Ob tem pa jo je zanimalo, kako napake rešuje Hana Stupica. "Če si digitalen, ni problem pri napaki, ker je nevidna, ker imaš tipko za nazaj in lahko izbrišeš. Na papirju pa so te napake bolj vidne. Ker sem sama analogna, je potem tako, da običajno nastane kakšno jabolko," v smehu prizna ilustratorka. Dodaja, da je sama precej "pedanten ilustrator", ki hoče, da so njeni originali popolni, in zelo, zelo jo moti, če ve, da je tam nekje en 'flek' – čeprav viden samo njej in pod močno lučjo.

Službe umetnikov niso klasične

Urnik in delovni dan umetnikov je daleč od rutinskega osemurnega delavnika. Kako je videti služba profesionalnega glasbenika, ki igra v orkestru, iz prve roke opiše tokratna glasbena gostja: "Vaja se nam po navadi začne ob pol desetih. Če si harfist, se zate začne ob pol devetih, ker imaš 47 strun, ki jih moraš nekako spraviti v neko intonacijo. Včasih se hecamo, da dlje uglašujemo instrumente, kakor pa potem igramo. Od pol desetih do enih imamo vajo, potem pa popoldne najmanj tri ure vadim." Tako je videti njen 'navadni dan', če pa se pripravljajo na neki posebni projekt, pa se včasih zgodi, da dela ves dan. Prizna, da – kolikor koli že vadi – ima vedno slabo vest, ker je vedno premalo, ker je vedno prostor za napredek.

Napake na odru ni mogoče popraviti, a Urška Križnik Zupan se potolaži, da ob tem vsaj nihče ne more umreti.

Napake na odru ni mogoče popraviti, a Urška Križnik Zupan se potolaži, da ob tem vsaj nihče ne more umreti.

Sami Rahim

Tudi urnik Hane Stupica ni klasičen, je pa zelo odvisno od obdobja. Knjige so zanjo čustveno in tudi fizično naporne, saj je ogromno sedenja. Pravi, da vsakič, ko konča knjigo, potrebuje obdobje 'nerisanja', in ravno v takem obdobju je bila med našim pogovorom. "Zdaj nekaj časa nisem risala, delala sem vse druge stvari. Zabavala sem se s produkti, na katere sem dajala ilustracije … Ugotovila sem, da odkar sem starejša, je težje sedeti, koncentracija namreč šepa. Malo bolj moram skrbeti zase, večkrat iti v naravo. To delo te izmozga, čeprav ni videti tako," pravi Hana Stupica, ki – kot zapisano – vztraja pri analogni ilustraciji, dela pa zelo veliko po intuiciji, precej prepušča naključju, čeprav sliko v glavi vidi ves čas. Njen način risanja je malo drugačen od večine drugih ilustratorjev, saj sama ne dela podrisb, ampak vsak del ilustracije naredi do konca, ta pa ji pokaže pot do naslednjega dela.  

Hana Stupica se je prvič preizkusila v igranju harfe.

Hana Stupica se je prvič preizkusila v igranju harfe.

Sami Rahim

Tilen Artač, Hana Stupica in Urška Križnik Zupan so pogovor začeli z glasbo, tako pa so ga tudi končali. Urška je Hano prijazno povabila na oktobrski koncert orkestra Slovenske filharmonije s samimi mogočnimi skladbami -  igrali bodo Mahlerjevo 5. simfonijo, ki vsebuje en stavek, v katerem je glavna harfa. "Mahler je ta stavek napisal svoji Almi kot ljubezensko pesem," pove Urška Križnik Zupan.

Če bo Hana Stupica oktobra sedela pod odrom Slovenske filharmonije, pa se je v tokratnem izzivu, ki ga je z veseljem sprejela, morala znajti na odru. In verjemite, zelo dobro ji je šlo. "Pojdimo se zdravit s harfo," je mini koncert napovedal Tilen Artač. Potem pa tudi on ostal odprtih ust.

Neponovljivo: Bepopova velika uspešnica v izvedbi Ane Praznik dobila novo preobleko (to morate slišati)