Sedeči bik: "Bledoličneži hočejo vojno, torej jo bodo dobili!"

V slabi uri je bilo vsega konec.

Na vročo nedeljo 25. junija 1876 je (po nekaterih ocenah) 3000 indijanskih bojevnikov pri Little Bighornu s puščicami in kroglami zdesetkalo 600 mož 7. konjeniškega polka, vključno z njihovim poveljnikom, podpolkovnikom Georgeem Armstrongom Custerjem, njegovima bratoma, nečakom in svakom. Skupno naj bi od 600 mož padlo 268 ameriških vojakov, medtem ko se na strani staroselcev število mrtvih zaradi nepopolnih virov giblje nekje med 30 in 100. Indijanski poglavar in duhovni vodja Sedeči bik je v bitki pri Little Bighornu slavil najpomembnejšo zmago ljudstva Siouxov nad belim človekom, ki pa je pozneje privedla do njihovega zatona.

Vedno novi vali priseljencev, ki so iz kolonij na vzhodni obali prodirali na zahod in proti notranjosti Amerike, vse odkar je beli človek stopil na novo celino, so ogrozili življenje, kot so ga dotlej poznala staroselska ameriška plemena. Velike vojne Lakot so se v sedemdesetih letih 19. stoletja sprevrgle v znamenito bitko pri Little Bighornu, kjer je potekal legendarni in pogosto napačno interpretirani 'Custerjev zadnji spopad'. Indijanci so v bitki prepoznali zadnjo priložnost, da rešijo svojo domovino in obranijo svoj življenjski slog, zato so se pogumno borili z vsem svojim bitjem.

"Bledoličneži hočejo vojno, torej jo bodo dobili," je rekel Sedeči bik.

Desetletje dolgo je opazoval, kako beli človek njegovemu ljudstvu jemlje zemljo in ga obsoja na ponižujoče življenje v rezervatih, nato pa je združil staroselska plemena, da bi skupaj kljubovali ameriški vojski in poteptali njihove prazne obljube. Sedeči bik se je rodil ob reki Grand River v današnji Južni Dakoti.

Njegov oče, poglavar plemena, ga je sprva imenoval Počasni, ker je bil kot otrok vedno zelo preudaren, previden in počasen, preden je kaj ukrenil. Počasni je odraščal tako, kot so odraščali tudi drugi otroci v plemenu Lakota. Naučil se je jezditi, streljati z lokom in loviti bivole. Sanjal je, da bo nekega dne postal mogočen bojevnik. Izvidnik, ki se je nekoč srečal s Sedečim bikom, ko je bil še otrok, ga je opisal kot dečka "čokatega videza, nič kaj podobnega običajnemu Indijancu. Bil je odličen jezdec in natančen strelec osupljivo vzdržljive narave."

Pri 14 letih se je Počasni udeležil prve vojne odprave, ki se je spopadla z Vranami, drugim indijanskim plemenom. Pogumno se je lotil nasprotnika in ga zbil na tla. Ko se je odprava vrnila v domači tabor, mu je ponosni oče v počastitev junaškega dejanja podelil novo ime, ki ga je spremljalo do konca življenja − postal je Sedeči bik.

Njegovo pleme je živelo severno od starih selitvenih poti, po katerih so novoselci množično prodirali na zahod, zato je imel z belim človekom le malo stika, kar pa se je spremenilo leta 1862, ko se je pleme Santee Sioux uprlo Američanom in je izbruhnil oboroženi spopad. Poražene Lakote so pregnali zahodno v rezervate, o katerih je Sedeči bik, zdaj tudi sam plemenski poglavar, slišal dovolj, da je začenjal razumeti življenje v njih in ugotovil, da se sporazumi, sklenjeni z belim človekom, le redko obnesejo. V obupnih prizadevanjih za ohranitev tradicionalnega življenja in posvečene zemlje je svoje pleme odvedel proč od belih ljudi in se zavezal, da ne bo nikoli podpisal sporazuma, ki bi njegovo ljudstvo obsodil na življenje v rezervatu.

Njegov prezir do ameriških sporazumov in življenja v rezervatih je kmalu pritegnil številne enako misleče sledilce. Pojavili so se ne le med Lakotami, temveč tudi med Čejeni in Arapahi. Sedečega bika so globoko spoštovali zaradi njegovega poguma in razuma, zato je okoli l. 1868 postal veliki poglavar naroda Lakota. Iz prvih srečanj z ameriškimi vojaki, ki so posegali v staroselsko območje, se je Sedeči bik naučil, kako se bojujejo in katere so njihove prednosti oziroma pomanjkljivosti. Nekoč naj bi med bitko z ameriškimi vojaki, ki so varovali delavce na železniški progi ob reki Yellowstone, štiri druge indijanske bojevnike neopazno privedel v središče dogajanja, tiho sedel in z njimi pokadil pipo, medtem ko so okoli njih švigali naboji.

Leta 1874 so na območju hribovja Black Hills v Južni Dakoti, kjer so bivala indijanska plemena, odkrili nahajališča zlata. Čeprav je dostopnost območja, ki je bilo za številne staroselce sveto, omejeval veljavni sporazum iz Fort Laramija iz leta 1868, ki je med drugim določal, da je pokrajina indijansko ozemlje "dokler bo rasla trava", so se grabežljivi zlatokopi zgrnili nad Black Hills. Nekateri Indijanci so sklenili zapustiti območje dodeljenega rezervata, ker vlada ob ameriških kršitvah sporazuma ni želela ukrepati, in se odpraviti prek državne meje v Montano. Ameriška vlada se je odzvala z bliskovito odredbo, da se morajo vsi Indijanci, ki živijo zunaj rezervata, takoj preseliti vanj. Sedeči bik je odklonil in dejal, da rezervati niso nič boljši od zaporov in da ne namerava živeti kot žival v ogradi.

Ameriške oblasti so začele preganjati Lakote, Sedeči bik pa je v tem časi postavil velik vojaški tabor. Poleti leta 1876 je indijanski poglavar sklical Lakote, Čejene in Arapahe ter opravil ritual sončnega plesa, molil k indijanskemu Velikemu duhu in si v znamenje žrtvovanja stokrat porezal roko. Med obredom je doživel vizijo, v kateri je videl ameriške vojake popadati v indijanski tabor kot kobilice z neba.

Indijanci so tabor preselili k Little Bighornu in pridobili podporo večjega števila novih bojevnikov. 25. junija je Custer napadel. Manjštevilni konjeniki so zdrveli v tabor podobno, kot je napovedala prerokba tri mesece pred napadom, nato pa so se pomaknili na bližnji greben, kjer so jih ob sestopu Indijanci uničili. Poboj Custerjevega konjeniškega polka označuje odločilno zmago Indijancev in najhujši poraz ameriške vojske v dolgotrajnih ameriško-indijanskih vojnah. Njihova smrt je pretresla, predvsem pa razjezila veliko belopoltih Američanov in le potrdila njihovo predstavo o krvoločnih divjakih.

Ameriška vlada je na območje odposlala na tisoče konjenikov, ki naj bi pomagali pri učinkovitejšem pokoravanju staroselskih plemen. Vse naslednje leto so preganjali Siouxe in drugega za drugim vse poglavarje silili k predaji. Sedeči bik je ostal neomajen. Leta 1877 je svoje pleme odvedel prek meje v Kanado, kjer jih ameriška vojska ni mogla zasledovati. Ko so mu ponudili pomilostitev v zameno za naselitev v ameriškem rezervatu, je ponudbo besno zavrnil.

Življenje Indijancev v novi deželi, kjer ni bilo bogatih lovišč bizonov, njihovega glavnega vira hrane in obleke, je bilo tako rekoč nemogoče. Ker ni mogel nahraniti svojega ljudstva, se je Sedeči bik po napornih štirih letih vrnil na jug in se končno predal ameriškim oblastem. Poslali so ga v rezervat Standing Rock, vendar se je tam pojavila bojazen, da bo kot poglavar zajeta plemena spet zedinil in zanetil nov upor, zato so ga premestili v Fort Randall, kjer so ga skupaj s privrženci skoraj dve leti zadrževali kot vojne ujetnike.

Leta 1883 se je Sedeči bik končno spet združil s svojim plemenom v rezervatu Standing Rock. Vodilni so se odločili, da mu ne naklonijo nobenih posebnih privilegijev; prisilili so ga celo, da je delal na polju in mu v roke potisnili motiko, s čimer so nomadskega staroselca globoko ponižali. Kljub temu se je Sedeči bik zavedal svoje avtoritete, in ko je prispela delegacija ameriških senatorjev, da bi z njim govorila o možnostih naselitve belopoltih novoselcev v delu rezervata, se je odločno, čeprav zaman, uprl njihovim načrtom.

Po dveh letih so mu dovolili, da zapusti rezervat in se pridruži potujoči predstavi Buffalo Bill's Wild West Show. Z nastopanjem je zaslužil 50 dolarjev na teden, od njega pa naj bi zahtevali le, da odjezdi en krog okoli arene. Nekaj denarja je zaslužil tudi s podpisovanjem in fotografijami. Življenje na poti pa je bilo sila neprijetno, saj so ga gledalci pogosto zmerjali in poniževali, časopisi pa so o njem pisali kot o moškem, ki je bil sicer mile narave, a sposoben brez zadržkov prerezati vrat in skalpirati nemočno žensko. Ker ni več zdržal zapostavljanja in zlorabe bele družbe, je predstavo po štirih mesecih zapustil.

Ko se je vrnil v Standing Rock, se je naselil v kočo ob reki Grand River, blizu kraja, kjer se je rodil. Kmalu po vrnitvi je imel še eno videnje − v sanjah se mu je prikazal v ognjene zublje odet škrjanec, ki je napovedal: "Lastno ljudstvo, Lakote, te bo ubilo."

V jeseni leta 1890 je Sedečega bika obiskal Lakota po imenu Brcajoči medved. Prinesel je novice o velikem plesu duhov, duhovnem obredu, ki naj bi z ozemlja pregnal belega človeka. Pri Standing Rocku so se oblasti zbale, da bo Sedeči bik pobegnil in se pridružil plesalcem, zato so izdali uredbo o njegovi takojšnji aretaciji. Pred zoro 15. decembra 1890 je 39 policistov in prostovoljcev obkolilo kočo Sedečga bika in ga zvleklo ven, kjer so se zbirali njegovi privrženci, da ga podprejo in mu pomagajo. Poglavar se ni hotel povzpeti na konja, zato so ga policisti poskušali prisiliti; začelo se je streljanje, v katerem so Sedečga bika ustrelil v prsi, nato še v glavo.

Indijanci Lakota se poglavarja Sedečega bika spominjajo kot navdihujočega voditelja, ljubečega očeta, nadarjenega pevca in prijaznega moža s preroškim darom. Od očeta je podedoval poglavarski položaj v svojem plemenu, druga plemena pa so mu sledila zaradi vplivnega duhovnega vodstva in neomajne vztrajnosti pri ohranjanju indijanskega življenjskega sloga.

Proti čemu se je boril?

Indijanski rezervati

V treh stoletjih širjenja novoselcev proti zahodu je ameriška vlada proti koncu 19. stoletja podpisala vrsto sporazumov s staroselci, ki so se vdali. Tiste, ki so se upirali, je zavojevala s silo in jih prisilila v podpis. V zameno za velike površine zemlje, polne dragocenih naravnih virov, se je vlada zavezala ponuditi naselitvena območja z zagotovilom, da belopoltim prepove dostop.

Izgubljena tradicija

Rezervati so poosebljali strašansko moralno krivico, saj so prvotnemu prebivalstvu omejili svobodo gibanja v lastni domovini in jih iz nomadskega življenja prisilili v kmetovanje. Indijanci so izgubili osnovna sredstva preživljanja, znašli so se na nerodovitni zemlji. Poleg tega so Američani na skupno ozemlje načrtno naselili tudi sovražna plemena.

Primorani v vojno

Ko so leta 1861 podpisali sporazume s prerijskimi Indijanci, so se beli rudosledci zagnali v Velike planjave po poti Bozeman Trail, ob kateri je ameriška vojska zgradila utrdbe za zaščito potujočih novoselcev. Pot je vodila skozi indijanska lovišča bizona in oskrunila njihov tradicionalni življenjski slog. Staroselci so se odzvali z vojno.

Dodatna izguba ozemlja

Leta 1887 so sprejeli zakon o dodelitvi zemlje. S privatizacijo zemlje so poskušali razrahljati tradicionalno plemensko povezanost družbe. Ameriška vlada je rezervate razkosala na parcele in jih razdelila med posameznike, druge je prodala. Delež skupnega staroselskega ozemlja je s tem zmanjšala na tretjino.

Bitka pri Ranjenem kolenu

7. konjeniški polk je blizu samotnega potoka Ranjeno koleno v Južni Dakoti 29. decembra 1890 obkolil in s hitrostrelnim Hotckissovim topom pomoril okoli 200 indijanskih moških, žensk in otrok. Vojakom so podelili 20 kongresnih častnih medalj za hrabrost, več kot za katerokoli bitko v prvi ali drugi svetovni vojni.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču