Herta Haas je bila veliko več ko le Titova žena

Ljudje imamo radi škandale, ljubezenske zgodbe in zgodbe življenja, ki mejijo na filmsko fikcijo. Ljubezensko razmerje Herte Haas z Josipom Brozom ima vse elemente dobrega filmskega scenarija, pa vendar je Herta o tem obdobju redko in nerada govorila. Na neki način je pravzaprav krivično, da je ženska, ki je izjemno cenila znanje, ki je bila zelo delavna in je po vojni imela zelo uspešno profesionalno kariero, zanimiva le zaradi kratkega in burnega ljubezenskega razmerja, se strinjata njeni hčerki, Srmena in Cvetana Krstev, ki sta se rodili po drugi vojni.

»Najina mama je bila odlična ekonomistka, delala je v jugoslovanskih zveznih organih, v Zveznem zavodu za gospodarsko načrtovanje. Govorila je tri tuje jezike, poleg nemščine in francoščine še angleščino, za katero je ugotovila, da postaja jezik sporazumevanja v mednarodnem okolju. Naučila se je je sama do stopnje, ko je lahko v njej celo predavala. Spominjava se, da je v času, ko so druge mame sedele na kavi in čvekale, sedela v parku in se učila angleščine. Prav zaradi znanja tujih jezikov je veliko potovala v tujino, med drugim je bila strokovnjakinja OECD, sodelovala je z Združenimi narodi.«

Mariborske korenine

Herta se je rodila leta 1914 v znano mariborsko judovsko družino nemškega rodu, ki se je odkrito in aktivno zavzemala za boj proti fašizmu, za strpnost in spoštovanje raznolikosti. Njen oče, dr. Henrik Haas, je bil odvetnik, ki je v takrat narodnostno pisanem Mariboru prevzemal primere, katerih so se odvetniški kolegi branili. Bil je zelo napreden, z velikim zanimanjem je sprejemal novosti. Haasovi so bili med prvimi v Mariboru, ki so si v stanovanje napeljali elektriko.

»Mama je pripovedovala, da so žice tekle kar po zidu,« pripovedujeta Srmena in Cvetana.

Herta je bila prva deklica v mestu, ki je postrigla do tedaj zapovedane dolge lase.

»Henrik je rekel, da ne more več gledati, kako se njegov otrok vsako jutro muči z razčesavanjem dolgih las, pa je rekel, naj se kar postriže. V tistem obdobju je bilo to še zelo nenavadno, saj do konca 1. svetovne vojne ni bilo običajno, da bi bile deklice postrižene. Tudi v tem se vidi, da je bil človek, ki je zelo sledil naprednim tokom dogajanja tistega časa.«

Največ pozornosti pa je namenjal znanju in izobrazbi. Bil je poliglot, govoril je šest jezikov, kot sedmega je izbral esperanto in prav po njegovi zaslugi je bilo v Mariboru leta 1910 ustanovljeno esperantsko društvo. »Mama je pripovedovala, da po njegovi smrti leta 1925 ni za njim ostalo nobeno imetje razen knjig. Imel je izjemno zbirko učbenikov tujih jezikov, ki jih je žena Priska, naša babica, nato poklonila različnim knjižnicam,« razlagata Srmena in Cvetana Krstev.

Družina izjemnih žensk

»Babice Priske se zelo dobro spominjava, saj smo vsake počitnice prišli k njej v Maribor, ona pa je prihajala k nam v Beograd,« pripovedujeta Srmena in Cvetana. »Bila je zelo prijetna oseba, in čeprav fizično drobna, je bila zelo močna. Imela je težko življenje, pa vendar je do konca pomagala vsem pomoči potrebnim.«

Po končanem učiteljišču je Priska dve leti delala kot učiteljica, po poroki s Henrikom pa se je zaposlila v njegovi odvetniški pisarni. Leta 1912 je rodila sina Silvija, dve leti pozneje Herto. Silvijo je bil vsestransko nadarjen, posebej za glasbo. Štirileten je že igral harmoniko, pri 14 je dirigiral vojaškemu orkestru v dvorani hotela Union v Mariboru. Komaj 24-leten je umrl za tuberkolozo in Priska je o njem redko zmogla govoriti.

Do svoje smrti 1975 je živela v Mariboru. Tudi po upokojitvi je ves čas nekaj delala, brezplačno je poučevala esperanto in nemščino, znana pa je bila po tem, da je prek učencev prodajala prtičke, ki jih je pletla, in izkupiček dajala v dobrodelne namene. Posthumno je prejela red za zasluge za narod s srebrno zvezdo.

Nemiren duh v nemirnih letih

Herta se je svojega mariborskega obdobja vedno spominjala z naklonjenostjo, pripovedujeta hčerki. »Njeno gimnazijsko obdobje je bilo zelo bogato, ukvarjala se je z marsičim. Zaradi sodelovanja v dramski sekciji je dobila prvi ukor, ker dijaki niso smeli nastopati v predstavi, drugega je dobila, ker je bila premlada, ko je sodelovala v plesni predstavi.« V času študija v Zagrebu se je pridružila levičarskemu gibanju. Vznemirjalo jo je predvsem vprašanje pravic žensk, ki so bile takrat še brez volilne pravice, z manjšimi možnostmi zaposlitve in nižjimi plačami kot moški.

Njena zgodba z Brozom je bolj ali manj znana: spoznala ga je v Parizu, kamor je prišla kot kurirka z ilegalnim materialom. 1940 sta se poročila in leto pozneje je bila Herta noseča z njunim edinim sinom Mišem. Le nekaj dni pred porodom je Broz na hitro zapustil njuno skrivališče in odšel v Beograd. Herta je zaradi varnosti sina oddala in do konca vojne je zamenjal kar nekaj družin. Herto so aretirali ustaši in v zaporu se je zavedala, kaj jo čaka. Da ne bi med mučenjem česa izdala, je poskušala narediti samomor, ki je spodletel zaradi topega noža in naključnega prihoda komisije Rdečega križa. Kmalu so jo zamenjali za nemške ujetnike, odšla je v partizane in se znašla sredi pete ofenzive. Tita je naslednjič srečala leta 1943 v Jajcu in takrat dokončno konačala razmerje z njim. Konec vojne je dočakala v Sloveniji.

Novo obdobje, novo življenje

Po vojni si je Herta Haas ustvarila novo življenje v jugoslovanski prestolnici. Izogibala se je radovednim očem javnosti in se po najboljših močeh trudila živeti povsem običajno življenje. »Številni nikakor niso mogli razumeti, da naša mama ni nikoli žalovala za tistim obdobjem, ali razmišljala, kaj bi bilo, če bi bilo. Življenja ni želela zapraviti s pogledom nazaj, ampak je vedno gledala le naprej,« pravita Srmena in Cvetana Krstev, ki se niti ne spomnita, kdaj sta izvedeli, kakšno vlogo je njuna mama igrala v življenju takratnega jugoslovanskega predsednika. »Nikoli ni govorila o tem ali nas vzgajala v večvrednem duhu. Kot starš je bila v smislu nekih principov in moralnih načel zelo stroga. Oba z očetom sta imela univezitetno izobrazbo in v primerjavi z nekaterimi drugimi smo živeli nekoliko bolje, vendar pa nikoli ni dovolila, da bi se zaradi tega pred njimi postavljale. Mama je vedno poskrbela, da so to, kar sva imeli midve, imele tudi najine prijateljice. Tako je nakupila material in sešila obleke nama in najinim prijateljicam.«

»V tistem času je nekako polovica žensk hodila v službo in spominjam se, da me je sošolka nekoč vprašala, ali mi ni hudo, ker moja mama hodi v službo, pa me doma nikoli ne čaka toplo kosilo,« pripoveduje Cvetana. »Vprašanje me je presenetilo, ker sem bila ponosna na mamo. Gladko sem rekla: 'Ne, kaj mi bo mama gospodinja?'«

O bolečini, ki jo je doživljala, ko je, da bi ga obvarovala, sina oddala v varstvo tujim ljudem, Herta Haas ni nikoli rada govorila. Tudi Cvetana in Srmena sta ob vprašanju o njunem polbratu Mišu zadržani. »To je dolga zgodba.« In po premolku: »Živel je z očetom. Ko je odšel študirat v Zagreb, na očeta ni bil več toliko vezan in takrat je z nami navezal stik. Tega stika nikoli več nismo prekinili.«

Zanimivo, Herta razpada Jugoslavije ni doživljala s takim cmokom v grlu kot kot njeni hčeri. »Seveda ji je bilo težko, vendar pa je takrat zavzela stališče, da se spremembe pač dogajajo. Če pomislimo, koliko držav se je v času njenega življenja zamenjalo samo v Mariboru, od Avstro-Ogrske, do kraljevine SHS in kraljevine Jugoslavije, pa Tretji rajh, nato FRSJ, pa Jugoslavija, nato Slovenija. Morda je bila zato bolj pragmatična in racionalna. Predvsem pa je treba poudariti, da je niti malo ni nikoli zanimala nacionalna, rasna, verska ali katerakoli druga pripadnost. Vedno jo je zanimalo le in samo, kakšen je kdo kot človek.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Aleksander Leon Cvikl in osebni arhiv

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"