Pomembno je zavedanje, da so otroci s podobnim vedenjem obstajali tudi že prej, vendar družba to-vrstna vedenja ni prepoznala kot problem in jih obravnavala na način, kot ga poznamo danes.
Neki gospod mi je pred časom pripovedoval o svojem otroštvu. Bil je izredno živahen otrok, hotel je preizkusiti in vedeti vse, nevarnosti tako rekoč ni poznal. V osnovni šoli je komaj izdeloval, zanimanja za šolske obveznosti ni imel. Imel je izredni smisel za kreativnost in inovativnost ter tehnične veščine. Ni se mogel umiriti predvsem zato, ker ga je vse zanimalo.
Lahko bi rekli, da je bila zanj sreča, da so bili starši s kmečkimi opravili preveč zaposleni, da bi začeli ugotavljati, kaj vse je narobe z njim. Kako se je razvijalo njegovo življenje naprej? Pri 40. letih je zamenjal službo, ker je moral početi nekaj inovativnega, svojega, edinstvenega. V slovenski prostor je vpeljal svoj produkt, ki deluje še danes. Dandanes bi kot otrok verjetno dobil diagnozo ADHD.
Drugi primer, ki ga želim predstaviti je naslednji: v mesecu avgustu sem obiskala svojevrsten poletni kamp v Belgiji. Kamp je namenjen preživljanju poletnih dni za otroke, KATERIH NIHČE NE ŽELI SPREJETI V KAKRŠNOKOLI POLETNO AKTIVNOST. To so otroci z diagnozami ADHD.
Nadaljevanje sledi TUKAJ
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
